Don Boskove sanje: slon v oratoriju

To je večer novoletnega vezila. Vsako leto ob božičnih praznikih dvigam prošnje k Bogu, da bi mi navdihnil kakšno vezilo, ki bi vam moglo biti v korist. Toda letos sem molitve še podvojil, ker imamo še večje število fantov. Prišel je zadnji dan leta, prišel je četrtek, petek in nič novega. V petek zvečer sem legel v posteljo utrujen od dnevnih opravkov. Vso noč nisem mogel zaspati in sem se zjutraj zbudil ves utrujen in na pol mrtev. Zaradi tega se nisem vznemirjal, ker vem, da če mi Gospod pošlje noč brez spanja, je to znamenje, da mi bo naslednjo noč sporočil kaj pomembnega. Nadaljeval sem svoja vsakdanja opravila v Borgu Cornalese in sem v soboto zvečer prišel med vas. Potem ko sem dolgo spovedoval, sem legel spat in sem zaradi utrujenosti od pridiganja in spovedovanja v Borgu in zaradi neprespane prejšnje noči hitro zaspal. Tukaj se začenjajo sanje, iz katerih bom povzel vezilo.

Dragi fantje, sanjalo se mi je, da je potekal odmor po kosilu prazničnega dne, ko se navadno igrate na tisoče načinov. Zdi se mi, da sem bil v svoji sobi z vitezom Vallaurijem, profesorjem književnosti. Pogovarjala sva se o mnogih leposlovnih vprašanjih in drugih, ki se tičejo vere, ko sem nenadoma slišal pri vratih, da nekdo trga.

Stopil sem k vratom. Bila je moja mati, ki je umrla že pred šestimi leti. Vsa žalostna je klicala:

»Pridi in poglej, pridi in poglej.«

»Kaj je?« sem vprašal.

»Pridi, pridi,« je ponovila.

Po teh vztrajnih klicih sem stopil na balkon in zagledal na dvorišču sredi fantov velikanskega slona.

»Toda kaj je to?« sem vzkliknil, »pojdimo dol.« Ves presenečen sem se obrnil k vitezu Vallauriju in on k meni, kakor da bi se hotela vprašati, kako je vendar ta strašna pošast mogla priti na dvorišče. Takoj sva se odpravila tja.

Mnogi izmed vas ste, kakor je naravno, prišli blizu, da bi si ogledali slona. Zdelo se je, da je popolnoma domač, priden; za zabavo je tekal s fanti, ki so mu božali rilec, bil je tako pameten, da je ubogal ukaze, kakor če bi že od malega rastel v oratoriju, in tako so vsi hodili za njim in ga božali. Vendar pa niste bili vsi ob njem. Mnogi izmed vas ste zbegani tekali sem in tja in iskali kraj, kamor bi se skrili, ter se končno zatekli v cerkev. Tudi jaz sem skušal priti tja skozi vrata, ki vodijo na dvorišče. Toda ko sem stopil mimo Marijinega kipa, ki stoji ob črpalki, in sem se pri tem dotaknil konca njenega plašča, da bi izprosil njeno zaščito, je ona dvignila desno roko. Vallauri je posnemal moj zgled in se dotaknil njenega plašča na drugi strani. In Marija je dvignila svojo levo roko.

Bil sem presenečen in nisem vedel, kako naj si razložim tako izredno dejanje.

Prišla je ura svetih obredov v cerkvi in vi fantje ste vsi šli tja. Tudi jaz sem šel in videl slona, kako je stal blizu vrat. Odpeli smo večernice in po pridigi sem pristopil k oltarju v spremstvu duhovnikov Alasonattija in Savia za blagoslov z Najsvetejšim. Toda v najvzvišenejšem trenutku, ko ste bili vsi globoko sklonjeni in molili Najsvetejše, sem videl na prehodu med obema vrstama na koncu cerkve slona, ki je klečal narobe, to je z rilcem in obema strašnima okloma obrnjen proti glavnim vratom.

Po končani pobožnosti sem hotel iti na dvorišče, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Toda v zakristiji mi je nekdo hotel dati neko pomembno sporočilo in me je zato zadržal.

Potem sem se znašel pod stebriščem in vi ste se kot prej začeli igrati na dvorišču. Ko je slon prišel iz cerkve, se je napotil na drugo dvorišče, okoli katerega so v gradnji razna poslopja. Dobro si to zapomnite, kajti na tem dvorišču se je odigral strašen prizor, ki vam ga bom sedaj opisal.

V tistem trenutku se je spodaj na dvorišču prikazal velik prapor, na katerem je bilo z velikimi črkami zapisano: »Sveta Marija, prihiti na pomoč zatiranim!« Za njim je korakalo v procesiji več fantov. Tedaj je tista grda zver, ki se je prej delala tako prijazno, nenadoma, ne da bi kdo to pričakoval, začela silno trobiti, pograbila z rilcem nekaj blizu stoječih fantov, jih vrgla v zrak, tako da so padli na tla, se tam razbili, pošast pa jih je poteptala z nogami. Vendar ti tako poteptani fantje niso bili mrtvi, temveč so kljub težkim ranam še živeli. Vse je tekalo sem in tja, kričalo, jokalo in vpilo na pomoč. Bilo je strašno. Toda nekateri fantje, ki jim je slon prizanesel, so, namesto da bi svojim tovarišem priskočili na pomoč in poskrbeli za ranjence, pristopili k pošasti in ji prinašali nove žrtve.

Ko se je vse to dogajalo, sem bil pod drugim lokom stebrišča, blizu črpalke. Tedaj je tisti kip, ki ga vidite tam (pokazal je na kip presvete Device Marije), oživel in se večal, postal velik kot odrasla oseba, dvignil roke in odprl plašč, v katerem se bili prelepo uvezeni razni napisi. Plašč se je silno razširil in pokril vse, ki so se zatekli podenj; tam so bili popolnoma na varnem. Najprej se je zatekla v zavetišče skupinica najboljših. Ko je presveta Devica videla, da se mnogi niso zatekli k njej, je glasno klicala: »Pridite k meni vsi.« In že je število fantov pod plaščem zelo naraslo. Nekateri pa, namesto da bi se zavarovali pod plaščem, so tekali sem in tja in prišli šele potem, ko so bili že ranjeni. Presveta Devica je vsa zaskrbljena, vsa rdeča v obraz klicala, toda le malo se jih je odzvalo. Slon je nadaljeval svoje razdejanje in nekaj fantov je z eno ali dvema sabljama v rokah pretilo fantom, ki so še bili na dvorišču, da jih bodo zabodli, če bodo hoteli iti k Mariji. Teh se slon sploh ni dotaknil.

Nekaj fantov je izpod Marijinega plašča po njenem navodilu hodilo na kratke reševalne pohode. Iztrgali so slonu kako žrtev in jo ranjeno privedli pod plašč skrivnostnega kipa, kjer je takoj ozdravela. Nekaj fantov se je oborožilo s palicami, odganjali so slona in se zoperstavljali njegovim pomagačem. Niso odstopili od tega početja niti v nevarnosti za svoje življenje, dokler niso skoraj vseh spravili na varno.

Dvorišče se je skoraj popolnoma izpraznilo. Nekaj jih je ležalo na pol mrtvih na tleh. Na eni strani je bila ob stebrišču skupina fantov pod Marijinim plaščem, na drugi strani slon, pri katerem je ostalo deset ali dvanajst fantov, ki so mu pomagali, da je storil toliko hudega, in so še sedaj zmagoslavno vihteli svoje meče.

Tedaj se je slon vzpel na zadnje noge, se spremenil v strašno pošast z dolgimi rogovi. Odel se je v črno pregrinjalo oziroma mrežo, zavil tiste reveže, ki so mu pomagali, in strašno zarjovel. Nato jih je zakril gost dim, dvignil se je močan vrtinec, odprla se je zemlja pod njihovimi nogami in so izginili.

Ko se je končal ta grozljivi prizor, sem pogledal okoli sebe, da bi izmenjal nekaj misli s svojo materjo in vitezom Vallaurijem, pa ju ni bilo nikjer več.

Obrnil sem se k Mariji, da bi prebral napise, ki so bili uvezeni v njen plašč. Mnogi so bili dobesedno vzeti iz Svetega pisma, drugi pa so povzemali svetopisemske misli. Prebral sem jih nekaj: »Tisti, ki me častijo, bodo imeli večno življenje.« »Kdor je našel mene, je našel večno življenje.« »Če je kdo slaboten, naj pride k meni.« »Pribežališče grešnikov.« »Rešenje vernih.« »Polna dobrote, krotkosti in usmiljenja.« »Blagor njim, ki hodijo po mojih potih.«

Potem ko je slon izginil, je bilo vse mirno. Presveta Devica je bila kakor utrujena od tolikega kričanja in dopovedovanja. Po kratkem premolku je namenila fantom nekaj besed spodbude in upanja. Nato je ponovila besede, ki jih vidite zapisane pod vdolbinico in sem jih dal napisati: »Tisti, ki me častijo, bodo imeli večno življenje« in dodala: »Vi, ki ste poslušali moj glas in ste se izmaknili hudičevemu pokolu, ste mogli gledati uničenje svojih tovarišev. Hočete vedeti, kaj je vzrok njihove pogube? To so slabi pogovori proti čistosti in dejanja, ki so jim sledila. Videli ste tudi svoje tovariše s sabljo, to so tisti, ki vas hočejo pogubiti, vas odtegniti meni in so vzrok pogube toliko vaših tovarišev. Toda tiste, ki jih Bog dalj časa čaka, bo težje kaznoval. Tisti peklenski hudič jih je zagrnil v svoje ogrinjalo in odpeljal v večno pogubljenje. Sedaj pojdite mirno spat, toda spominjajte se mojih besed: bežite pred tistimi svojimi tovariši, ki so Satanovi prijatelji, izogibajte se grdih pogovorov, zlasti proti čistosti, zaupajte mi in moj plašč vam bo vedno za zaščito.«

Ko je izrekla te in druge podobne besede, je vse izginilo in na mestu ni ostalo drugega kot naš dragi kipec. Tedaj se je spet pojavila moja pokojna mati in spet in spet se je dvignil prapor z napisom »Sveta Marija, prihiti na pomoč zatiranim!« Vsi fantje so se razporedili za tem banderom v procesijo in začeli peti »Častite Marijo, vsi verni jeziki.«

Toda ni trajalo dolgo, ko se je začelo petje izgubljati, potem je izginil ves tisti prizor in jaz sem se zbudil moker od potu. No, to je vse, kar sem sanjal.

O moji sinovi! Povzemite sami vezilo: kdo je bil pod plaščem, koga je slon vrgel v zrak, kdo je imel sabljo, se bo zavedel ob izpraševanju vesti. Jaz vam ne bom rekel drugega kot Marijine besede: »Pridite k meni vsi.« Vsi se zatecite k njej, v vsaki nevarnosti kličite Marijo in ona vas bo uslišala. Končno naj tisti, ki jih je pošast tako razmrcvarila, bežijo pred grdimi pogovori, pred slabimi tovariši. In tisti, ki so hoteli tovariše odvrniti od Marije, naj spremenijo življenje ali pa takoj zapustijo to hišo. Tisti pa, ki bi radi vedeli, kje so bili, naj pridejo k meni in jaz jim bom povedal. Ponavljam pa: Satanovi služabniki, spremenite življenje ali ven iz hiše! Lahko noč.

Biografski spomini sv. Janeza Boska, VII, 253-255

Ilustrirane sanje so predstavljene v stripu: Slon v oratoriju in druge don Boskove sanje