»… treba je ohraniti seme! To je naša naloga. To je odrešenje. To je storil Enej in k temu smo poklicani vsi.« Tako piše italijanski avtor, filozof in teolog Luigi Maria Epicoco v svoji najnovejši knjigi z naslovom Enejeva izbira. »Rešiti moramo seme. Z rešitvijo semena bomo rešili svet. Za verujoče je reševanje potovanje, ki nas vodi k cilju, za katerega še nihče od nas ne ve, kakšen je in kako se imenuje.«
Epicoco opozarja, da »tudi Enej ni vedel, v kateri deželi se bo končalo njegovo potovanje in kako se ta imenuje. Umrl je nenavadne smrti in njegovega trupla niso našli. Po mnenju nekaterih so ga odnesli bogovi. Morda pa je bila to smrt, ki je ni bilo mogoče zapreti v grob, predpodoba tiste, ki jo je nekega dne nekdo drug premagal za vselej in tudi nas rešil iz našega groba. Zaradi njegovega vstajenja lahko tudi mi začnemo vedno znova.«
Epicocovo besedilo, ki si prizadeva izslediti »ključ za razumevanje sedanjosti«, kot se glasi podnaslov, je zelo učinkovit posnetek trenutne družbene pokrajine, zlasti po pandemiji. »Človek,« piše avtor, »je bitje, ki posnema in se uči živeti z opazovanjem drugih. Da bi razumel samega sebe, je v vseh zgodovinskih obdobjih opazoval druge in se po njih zgledoval. O tem pričujejo tudi znameniti antični epi, kot so Iliada, Odiseja in Eneida, navdihnjena besedila, kot je Sveto pismo, v novejšem času pa Dantejeva Božanska komedija, Shakespearova dela in Tolkienov Gospodar prstanov.«
Avtor poudarja, da »se bo kdo nad mojim primerjanjem tako različnih literarnih žanrov celo zgražal, vendar tega ne počnem z literarnega, filozofskega, filološkega ali še kakšnega vidika, ampak v prepričanju, da smo vsi potopljeni v neki domišljijski svet, ki vpliva na naše razmišljanje. Menim, da nas ta svet na neki način določa in spreminja.«
Konec Troje in posledični beg Eneja z očetom Anhizom na ramenih tako postaneta prispodoba potovanja, ki ga Epicoco opravi skozi različne življenjske dobe, pri čemer se ustavi zlasti pri starosti in dialogu, ki ga mora vzpostaviti z novimi generacijami in obratno. Na straneh knjige seveda močno odmeva Sveto pismo, pa tudi učiteljstvo papeža Frančiška, pri katerem je avtor eden glavnih sodelavcev, zlasti kar zadeva pripravo govorov, pisem in temeljnih dokumentov pontifikata.
»Naj posebej poudarim, da je zame krščanstvo nezamenljiva izbira. Izhajam iz prepričanja, da nam evangeljsko sporočilo in predvsem Jezus kot oseba dajeta najbolj realen in optimističen pogled na svet in življenje. Tudi če v njem ne prepoznamo Božjega Sina, doslej nisem srečal nikogar, ki bi imel prepričljivejše argumente od njegovih. Po mojem mnenju je prav Jezus tisti, ki je bolje kot Enej povezal v celoto vse delce in vidike resničnosti: neba, zemlje in človeškega življenja. Zato veliko mojih razmišljanj na teh straneh sloni na svetopisemskih podobah.« Tako avtor v lastni spremni besedi.
Vabilo bralcem je jasno: »Upam, da bo ta knjiga človeku našega časa, ki mu v trenutni zimi duha primanjkuje upanja, pomagala potrpežljivo čakati na prihajajočo pomlad. O da bi nas te strani naredile enako odločne kot Eneja, ki se je po osebni tragediji še bolj oklenil življenja!«
Bolj kot provokacija je to povabilo, ki ga sodobni človek zagotovo potrebuje!