Don Bosko in Marija Pomočnica
Vsekakor je dejstvo in za to smo zelo hvaležni, da obstaja tesna vez med pobožnostjo do Marije Pomočnice in salezijanskim poklicem. Tega ni težko dokazati že pri samem don Bosku: na začetku njegovega življenja v sanjah pri 9 letih, in na koncu v sanjah v Barceloni leta 1886; od verouka, ki ga je začel z Bartolomejem Garellijem, do načina, kako je pridobil odobritev konstitucij družbe sv. Frančiška Saleškega; od njegovega notranjega prepričanja, izraženega ob toliko priložnostih, do zunanjega znamenja čudovitih del, ki jih je opravil. Toda izvori so le prvi sadovi popolne resničnosti.
»Marija nas ima preveč rada!«
Don Bosko
Don Bosko nam zagotavlja, da salezijanskega poklica ni mogoče pojasniti ne v njegovem rojstvu ne v nenehnem razvoju brez Marijinega nenehnega in materinskega vodstva. Sam je pogosto trdil, da je bila Devica »ustanoviteljica« in »podpora« družbe, in nam zagotavlja, da je »namenjena storiti velike stvari in se razširiti po vsem svetu, če bodo salezijanci ostali zvesti pravilom, ki jih je dala Marija«.
Don Boskovi nasledniki
Don Rua, veliki »nadaljevalec« don Boskovega poklica – ki »salezijance uči, naj ostanejo salezijanci«, kot je dejal Pavel VI. – je nenehno poudarjal tesno povezanost med salezijanskim poklicem in pobožnostjo do Marije Pomočnice.
Posebej pomenljivo naj poudarimo zanimivo opazko don Rua ob kronanju Marije v Valdoccu 17. maja 1903. Potem ko je z veseljem opisal slovesnost, je dodal: »Ne dvomim, da bo porast pobožnosti do Marije Pomočnice med salezijanci vodil tudi k povečanju spoštovanja in naklonjenosti do don Boska, pa tudi k večji predanosti ohranjanju njegovega duha in posnemanju njegovih kreposti.«
To je zelo jasen uvid tesnega in življenjskega odnosa, ki obstaja med pobožnostjo do Pomočnice in salezijansko duhovnostjo. Tudi don Albera s svojo tenkočutno občutljivostjo za bolj duhovne vidike salezijanskega poklica vztraja pri nenehni Marijini navzočnosti. Piše: »Ko je govoril svojim duhovnim otrokom, je [don Bosko] nenaveličano ponavljal, da je delo, ki se ga je lotil, navdihnila Marija, da je bila Marija njegova močna opora in da se mu zato ni treba bati nasprotovanja njegovih sovražnikov.«
Tu je pomemben tudi namig na sv. Frančiška Saleškega kot »učitelja salezijanstva« v zgodovini duhovnega življenja. Ko opisuje skoraj nepremišljeno velikodušnost svetnika mladih, zlasti pri gradnji bazilike v Valdoccu, don Albera v tem izjemnem pogumu vidi element »salezijanstva«. Nadaljuje: »Izkazuje se kot učenec našega sv. Frančiška Saleškega, ki je nekoč zapisal: ‘Popolnoma se zavedam velikega blagoslova biti sin tako slavne Matere, čeprav sem tega popolnoma nevreden. Z zaupanjem v njeno zaščito se lahko lotimo izjemnih podvigov. Če jo ljubimo z globoko naklonjenostjo, nam bo darovala vse, kar si želimo.’«
Nenehna salezijanska marijanska prenova
Nedvomno bi bilo zelo koristno poglobiti pomen in delovanje pobožnosti do Marije Pomočnice v salezijanski duhovnosti, vendar je dovolj, če na kratko navedemo nekaj predlogov v upanju, da bodo lahko navdih za marijansko prenovo.
Vemo, da je duhovnost vredna imena le, če tvori organsko celoto, kjer ima vsak element svoje mesto in točno določeno funkcijo. Premikanje, neupoštevanje ali zatiranje tega ali onega elementa bi pomenilo začetek propada celote. Kot smo videli, je pobožnost do Pomočnice kristjanov sestavni del »salezijanskega fenomena« v Cerkvi, ker je pomemben del njene celote. Nesmiselno in celo škodljivo bi bilo poskušati ločiti našo duhovnost od pobožnosti do Pomočnice kristjanov, tako kot je nemogoče ločiti don Boska od Marije; to bi bila neumnost. Pobožnost do Pomočnice kristjanov je torej bistveni del salezijanske karizme. Prežema celotno strukturo in daje življenje različnim delom, ki jo sestavljajo.
Brez zdravega marijanskega življenja bi salezijanska duhovnost trpela v svoji moči in rodovitnosti, po drugi strani pa pravočasno prizadevanje za globoko marijansko prenovo daje svežino celotnemu salezijanskemu poklicu.
Marijansko poslanstvo in duh
Dovolj je ugotoviti, kako je naša predanost Pomočnici tesno in življenjsko povezana s salezijanskim »poslanstvom« in z »duhom« karizme.
V prvi vrsti intimna vez s salezijanskim poslanstvom: Marija je pastirica iz sanj, ki projicira točno naravo salezijanskega poslanstva, nakazuje na tiste, za katere naj delamo ter nam zaupa delo na področju »apostolata mladih«. Prav njena značilnost Pomočnice kristjanov odpira poslanstvo salezijancev v široka obzorja sodobnih družbenih in verskih problemov, skupaj z natančno izbiro služenja vsej Cerkvi in njenim pastirjem. Njena materinska dobrota je tista, ki navdihuje tudi pastoralna merila in uči, kako se približati tistim, za katere delamo.
Globok odnos do salezijanskega duha, katerega navdih in zgled je v Mariji Pomočnici: To je duh, osredotočen na »pastoralno ljubezen«, ki ga navdihuje Marijina materinska ljubezen in je zakoreninjena v materinski ljubezni Cerkve. Vse to pomeni pozorno poslušanje Božjih spodbud, popolno privrženost Kristusu in popolno odprtost za njegove poti. To je upanja poln duh (prepričan o »pomoči« od zgoraj), v notranji drži temeljnega optimizma do človekovih naravnih in nadnaravnih virov. To je duh apostolske rodovitnosti, oživljen z gorečnostjo za Cerkev, duh pogumne iznajdljivosti in prilagodljivosti spremenljivosti ustvarjenih reči. To je duh prijaznosti in družinskega vedenja, poln bogastva in preprostosti odnosa, ki izvira iz iskrenosti srca. Je duh velikodušnosti (kot v Magnifikatu), ki ponižno želi storiti vse dobro, kar lahko, tudi ko se zdi nepremišljeno, pri tem pa ga vodijo pogum, vera in zdrav razum ter se izogiba vsem skrajnostim.
Ti dve točki lahko zaključimo z besedami, da tako kot je bila v don Boskovem življenju pobožnost do Marije Pomočnice, ki se je razvila v polni zrelosti njegovega poklica, hkrati točka nastopa dolgega obdobja rasti in začetek obsežnega apostolskega programa, tako danes v salezijanski duhovnosti sestavlja konkretno sintezo njenih različnih delov in je oživljajoči vir njene dinamike in rodovitnosti.
Kakor je bila ta pobožnost osnova naše duhovnosti, mora to ostati tudi v vsakem trenutku njene prenove.
Vir: Egidio Viganò, Naša pobožnost do Marije Pomočnice, GVS 59 (1978) 289.