V slovenski Cerkvi na dan smrti prvega svetega salezijanca, ki ni mučenec, sv. Artemija Zattija, 15. marca, praznujemo tudi njegov liturgični spomin.
Artemij Zatti se je rodil 12. oktobra 1880 v kraju Boretto v Padski nižini. Zaradi revščine je družina Zatti leta 1897 migrirala v Argentino in se naselila v mestu Bahìa Blanca. V župniku Carlu Cavalliju, pobožnem človeku izjemne dobrote, je našel svojega duhovnega voditelja. Prav ta ga je usmeril na pot salezijanskega življenja, za katero se je odločil pri 20 letih. Prve zaobljube je kot salezijanec brat izpovedal 11. januarja 1908, večne pa 8. februarja 1911.
Ko je Artemij skrbel za mladega duhovnika s tuberkulozo, je zbolel tudi sam in odšel umirat v Videmo. Salezijanec Evazij Garrone je Artemija povabil k molitvi k Mariji Pomočnici za ozdravitev in mu predlagal naslednjo zaobljubo: »Če te ozdravi, se boš tem bolnikom posvetil vse življenje.« Artemij je z veseljem opravil to obljubo in čudežno ozdravel. Dejal je: »Veroval sem, obljubil sem in bil sem ozdravljen.«
Leta 1950 je neutrudni bolničar padel z lestve, ob tem pa so se pokazali simptomi raka, ki ga je diagnosticiral kar sam. Kljub temu je svoje poslanstvo opravljal eno leto. Po junaško sprejetem trpljenju je umrl 15. marca 1951, obdan z naklonjenostjo in hvaležnostjo celotnega prebivalstva. Papež Frančišek ga je z besedami »Salezijanski brat Artemij Zatti je bil živ primer hvaležnosti« 9. oktobra 2022 razglasil za svetnika.
O novem salezijanskem svetniku so v lanski julijski številki revije Don Bosko nekateri salezijanci povedali naslednje:
Biti predan delu, kjerkoli se nahajamo, ne glede na položaj. Dati sebe na razpolago drugim in do konca izgorevati za Boga. Ta predanost me nagovarja, ko pomislim na Artemija Zattija. Vsakega je sprejel, včasih je za bolnike oddal svojo sobo, ker v ambulanti ni bilo več prostora. To je zame pričevanje ljubezni do Boga ter veselega, predanega in popolnega življenja.
Vilmos Svarc, delegat za salezijansko družino, Ljubljana Rakovnik
Pri Zattiju me najbolj nagovarja, da je bil človek malih korakov, ki so ga vodili do velikega človeka pred ljudmi in Bogom.
Tomaž Stojc, vzgojitelj v Domu Janeza Boska, Želimlje
Ob prebiranju življenjepisa Artemija Zattija me nagovarja njegova misel, ki jo je izrekel sodelavcu zdravniku: »Srečo vsakdo nosi v sebi. Naj bo zadovoljen s tem, kar ima, pa naj bo malo ali nič: to hoče od nas Gospod.« Živimo v času, ko se vsi, odrasli in mladi, prepuščamo miselnosti časa, smo nezadovoljni s svojim delom, z ljudmi, s katerimi živimo, in nas je strah prihodnosti. Zatti je živel svojo poklicanost in jo kazal preko vsakdanjega dela med ubogimi in bolnimi, vedno nasmejan in srečen. Naj nam bo priprošnjik, da bi tudi mi današnjim mladim prinašali veselje do življenja in da bi bili srečni že tu na zemlji.
Janez Krnc, inšpektorialni ekonom, Ljubljana Rakovnik
Salezijanec brat Jean Paul Muller, vrhovni ekonom salezijanske družbe, je v enem izmed svojih pogovorov dejal: »Ko nekdo postane in živi kot salezijanec brat, mu to omogoča, da deluje in se giblje v različnih smereh, pri tem pa mora delati kot graditelj bratske skupnosti. S svojim delom in življenjem mora postajati pokazatelj sodelovanja pri duhovni dinamiki ter pri vsakdanjem delu.« Na prav tak način je živel blaženi Artemij Zatti, ki bo kmalu razglašen za svetnika katoliške Cerkve.
Kot odgovoren za lekarno in bolnišnico v Argentini je bil pravi izraz katekizma, ki se je udejanjal preko njegovih vsakodnevnih del. V svojem verskem prepričanju je s trenutki molitve in skupnostnega življenja odkril skrivnost, kako uravnotežiti vsakodnevne naloge vodenja bolnišnice in skrbi za bolnike. S svojim veseljem ostaja znamenje svetosti za vse okoli sebe, tudi v težkih časih. Res pravi svetnik našega časa.
Cyprian Mbaziira, vzgojitelj v Domu Janeza Boska, Želimlje
V Artemiju spoznavam globoko vero, ki se je kazala v treh dimenzijah: v njegovem popolnoma predanem poslanstvu bolnikom in bolnišnici; zvestem življenju v bratski salezijanski skupnosti ter trmi, s katero se je upiral človeškemu sistemu in miselnosti. Najprej bi pomislil, da so te tri dimenzije kot vzporednice, ki se ne morejo srečati in prepletati, a ga je prav ta pot po ovinkih in preizkušnjah vodila do svetosti. Bil je prizemljen in ves Božji obenem.
Marko Suhoveršnik, delegat za družbeno obveščanje, Veržej