Pred odprtjem nove trgovine in kavarne pod rakovniškimi arkadami, kar se bo zgodilo v nedeljo 19. septembra 2021, smo se pogovarjali z arhitektom Matejem Kotnikom, ki je oblikoval opremo novih prostorov salezijanske založbe Salve.
Po poklicu ste arhitekt. Kaj menite o arhitekturi in Cerkvi, o sakralnih ambientih ali prostorih, povezanih s krščanstvom v sodobnem času?
To je vprašanje, ki zahteva dolg odgovor. Kratek odgovor bi bil morda lahko žaljiv za dojemanja in občutja nekaterih ljudi. Ne bi rad izpadel preveč domišljavo. Pa vendar, če mi je dovoljeno pošaliti se.
Ko smo bili ljudje postavljeni pred dejstvo, da imamo po smrti na voljo nebesa in pekel, je bila tudi sakralna arhitektura dobra in na drugi strani tudi slaba. Toda sakralna arhitektura se je od ostale močno ločevala po svojem konceptu.
Odkar živimo v časih, ko govorimo o neskončnem Božjem usmiljenju, je tudi arhitektura neskončnega usmiljenja vredna. Resnično. To je moje mnenje. Imam občutek, da je danes res kar vse dobro. Vse se da opravičiti. Arhitektura, ki jo srečujemo pri sakralnih objektih, je povsem ista, kot jo lahko vidimo pri poslovni stavbi, hotelu, koncertni dvorani, umetnostni galeriji ali avtobusni postaji, če želite. Sakralna nota cerkvenih prostorov, ki naj bi bili sveti, se je izgubila. To ne pomeni, da se je s tem Cerkev (mislim na občestvo nas vernih) poenotila in zlila z vsem, kar živi, in je prekvasila celotno družbo. Ne! Prej obratno: Sveto in Božje smo v človeških očeh razvrednotili na »nekaj brez posebnega pomena, nekaj kar po svojem pomenu ni nič več kot vse ostalo«.
Sakralne stavbe so bile od Stare zaveze dalje prostor Boga, danes pa v večini sodobnih stvaritev, ki jim težko rečemo cerkev, vstopiš, iščeš Boga in ko greš ven, odhajaš prazen, ker ga (Njega) nisi srečal. Pri tem naj nas zveneče nagrade za arhitekturno ustvarjanje ne zavedejo. Te nimajo nič skupnega z Božjim in Svetim.
Da ne bom izpadel nadut s svojim mnenjem. Kaj največkrat storijo župnijske skupnosti, ko so postavljene pred tako arhitekturo v svoji sredi? Povabijo znanega slovenskega umetnika, da jim napravi na eni od sten nekaj deset kvadratnih metrov mozaika, da bi tako rešili težavo, ki jo omenjamo.
Temu običajno sledi, da od takrat naprej nikjer ne boste videli skoraj nobenih podob njihove »moderne« cerkve, s katero bi se ljudje v tej župniji postavljali ali poosebljali. Povsod (v tisku, na spletu in družbenih omrežjih ter drugod) je vedno videti tistih nekaj kvadratov mozaika, ki se jim zdi lep. Kje pa je arhitektura? Ni je. Tudi če so jo enkrat sprejeli, ko so se odločali za novogradnjo, jih ni prevzela, ni jih prepričala.
Redki so, žal, pozitivni primeri, a tudi ti so in na te je treba opozarjati, da ne bom krivičen. Človek ima v sebi čut za sakralno in vsaka »škatla« to žal ni. Tudi na Cerkvi je, da to spremeni, usmerja stroko, da bomo lahko z našimi deli ponovno hvalili Gospoda.
Kje in kako ste prišli v stik z don Boskom in s salezijanci?
Ko sem bil otrok, smo ob nedeljah z družino večkrat prišli na Rakovnik k pol enajsti maši. Doma na kmetiji smo vsi delali v hlevu in ko smo končali, smo se »zrihtali«, saj nam je bila ta ura prikladna. Starša sta rada šla k Mariji Pomočnici. Tudi za spoved pred prazniki smo radi prišli k njej. Rakovnik nam je bil všeč. Tudi meni kot otroku so se zdele Perkove slike lepe, baldahin nad glavnim oltarjem se mi je zdel »nobel«.
Ko sem hodil v srednjo šolo, sem imel vedno pri sebi žepni Marijanski koledarček. Konec osemdesetih je bil na njem upodobljen don Bosko. Enkrat sem na medkrajevnem avtobusu sprevodniku, ki je hodil po avtobusu in preverjal vozne karte, po pomoti namesto mesečne izkaznice pokazal koledarček s sliko sv. Janeza Boska. Sprevodnik se je nasmehnil, pogledal koledarček, nato mene in rekel: »V redu je!« ter šel mimo. Ko sem to opazil, mi je bilo nerodno. Ampak z don Boskom sem se lahko peljal tudi brez avtobusne vozovnice!
Kot otroka in fanta me je njegova podoba, in kasneje, ko sem še kaj prebral, njegova osebnost, ganila. Na vseh podobah deluje prepričljivo, samozavestno, močno. Človek, ki je neustrašen in verjame v to, kar dela. Zame je don Bosko velikan človeške zgodovine, velika osebnost in velik svetnik. Bil je človek, ki ne le, da je imel veliko vero in bil prepričan v to, kar je delal, trdno se je postavil tudi za vero in Boga in se vse svoje življenje boril za Resnico. V tem nam je velik zgled.
Kot arhitekt ste s salezijanci sodelovali že večkrat pri raznih prenovah in obnovah.
Za to sem jim hvaležen in sem tega vesel. Prvič sem strokovno sodeloval z načrtom za župnijski dom na Škofijah. K delu me je povabil eden izmed dobrotnikov obnove župnišča in takrat sem preko župnika mag. Jožefa Krnca prvič stopil v stik s salezijanci. Rešitev, ki sem jo tam začrtal, je bila všeč njemu in ljudem in tega sem bil vesel.
Kasneje so me povabili, da oblikujem kapelo Marije Pomočnice v Veržeju, kar sem z veseljem napravil.
Nedolgo nazaj sem pomagal pri obnovi kapele Lurške matere Božje na Rakovniku, kjer smo nekoliko uredili prostor tega ljudem tako ljubega romarskega kraja. (Redko se zgodi, da bi prišel tja in tam ne bi bilo nikogar, ki se vsaj na kratko ustavi pred podobo Božje matere Marije.)
Zdaj smo skupaj napravili opremo knjigarne in kavarne Don Bosko, v katerih bo lahko založba Salve bolj »na komot« vršila poslanstvo širjenja dobrih knjig, hkrati bodo tu dobrodošli tudi romarji in vsi, ki nam je salezijanski Rakovnik blizu.
Na Rakovniku se odpira nova trgovina z imenom KNJIGVARNA. Od kod ideja za tako izvirno ime?
Ko smo med drugim razmišljali tudi o imenu, sva bila predvsem z direktorjem založbe mag. Andrejem Baligačem enotna, da mora biti ime izvirno, drugačno, tako, da zbudi radovednost in je vabljivo. Hkrati pa mora biti sporočilno ter mora govoriti o vsebini tega prostora: knjigarna in kavarna.
Ko sem ta »rebus« povedal doma ženi Tei, je skovala besedo »Knjigvarna«. Beseda, kot opažam, zaposli možgane vsakemu, ki jo sliši. To je dobro. Danes je to lahko tudi promocijsko in reklamno uspešno. Kot recimo: »… ti da krila!« ali »Po … ceni!« (brez imen, da ne delamo reklame).
Želimo si, da se ime prime, da pripomore k promociji in da bo KNJIGVARNA DON BOSKO uspešno poslovala ter da bo to prostor, kjer bodo dobre knjige našle pot v svet med ljudi.
Kako ste si zamislili opremo novih prostorov na Rakovniku?
Najprej smo se z ekipo salezijancev, ki je spremljala načrtovanje opreme, pogovorili, kaj vsi skupaj pričakujemo od prostora, kaj želimo doseči in kako si predstavljamo ta prostor. Prostor je podolgovat, dolg, zato je bilo potrebno po mojem prepričanju opremo narediti tako, da ne bo knjigarna izgledala kot diskont trgovina, kjer ob dolgi vrsti polic običajno hitimo z nakupovalnimi vozički. Knjige se ne kupujejo tako. Zato mora že sama oprema zbuditi v človeku radovednost, da se poda v ta dolg prostor in si ogleda, kaj vse nudi knjigarna tudi na drugem koncu.
Oblikovalsko sem želel narediti odklon od ravnih linij, ki jih danes povsod srečujemo. Zakaj? Kje se človek najbolje počuti? Po navadi tam, kjer je Bog »načrtoval«, recimo, ko je ustvarjal svet. Gozdovi so naravno okolje in vsa ta organska rast od nekdaj vabi človeka. Prav tako gore in vsa narava, povsod, kjer se dobro počutimo. Tudi otrok, ko prvič prime svinčnik v roke, ne riše črt v smereh x in y. V nas je nekaj organskega, nekaj naravnega, mehkega, privlačnega, kot so to na primer krivulje. Tako sem želel narediti prostor zanimiv in vabljiv ter hkrati drugačen.
Hvala salezijancem za zaupanje in sprejem ideje. Predvsem hvala direktorju Salve d. o. o. Ljubljana, mag. Andreju Baligaču, s katerim je bilo prijetno sodelovati. Hvala Bogu imamo tudi še mojstre, ki so to znali izvesti, čeprav jih je žal vedno manj. Tudi njim sem hvaležen.
Upam, da vam bo prostor všeč in da se bomo vsi v njem počutili domače in dobro. To je moja želja.
