Bil je petek 13. marec, prav nič nesrečen dan. Ravno obratno, bil je vesel in sončen dan za vse, ki smo se pretekli vikend odločili, da se v postnem času odpremo božji milosti v koči sredi gozda, na Pohorju. Skozi tri dni nas je vodila Prilika o sejalcu (Mt, 4, 1-9) in pričevanje zakoncev Bukovec.
Preko petja, molitve, slavljenja in pogovorov smo odkrivali, kako rodovitna zemlja je naše srce, kateri darovi so bili vsejani na naši njivi ter kašne nadloge uničujejo naš odnos z Bogom. Pomembno je namreč, da ljubeče negujemo ta odnos navkljub pticam, trnju in kamenju, ki ropajo, dušijo ter bremenijo našo dušo. Kako odstraniti ovire sta nam s svojo gorečnostjo in ljubeznijo do življenja razkrila zakonca Marija in Silvo Bukovec. Pokazala sta nam, da nikomur ni postlano z rožnimi listi, temveč z preizkušnjami, ki nas izgrajujejo, da lahko pričujemo Zanj. Le vedeti je potrebno, kje iskati odgovore na vsa naša vprašanja – v božji besedi, pričevanju in molitvi.
Odločitev za odnos, odgovornost in čas, ki ga namenimo za naše bližnje, partnerja in prijatelje je ključnega pomena, saj smo v našem domačem okolju ali na obrobjih, kamor nas kliče papež Frančišek sejalci tudi sami. To velja tudi za širšo družbo v kateri živimo, kjer smo zavestni kristjani soodgovorni, za izoblikovanje pravične družbe z vrednotami, ki se skladajo z našim prepričanjem. Takšen cilj si je zadal sveti Janez Bosko, ki je želel, da bi njegovi gojenci odrastli v dobre kristjane in poštene državljane.
Igre, smeh, sneg, skriti prijatelj, zbiranje semen, borba za nogavice, stkana prijateljstva, novopečeni in že utečeni animatorji, spoved, križev pot, adoracija, duhovno vodstvo, kuhar Zvonko ter njegove kuharije … so delčki mozaika, ki smo ga sestavljali vse do nedelje. »Kaj pa tvoje srce?« Jezus je v moj vrt – v srce zasadil seme za semenom zelo potratno, saj verjame, da bo vzkalilo in rodilo prav povsod, v kolikor mu prepustimo, da nas vodi v vsakdanu.
Jure Plavec