Več imam, več dam. Čakaj! Ali je res tako? Ali se ti ne zdi, da je v tem sloganu nekaj močno narobe? Veliko bolje se sliši VEČ DAM, VEČ IMAM. Ja, prav res – več dam, več lahko imam.
Tako kot kvas – več kot ga damo, bolj bo kruh vzhajal, več ga bo. In tako je tudi z našo gorečnostjo. Mladi smo poklicani, da dajemo svoje srce, svoje talente, svoje zaupanje v Boga in ne obupamo nad Božjim klicem in poklicanostjo v božje kraljestvo. Božje kraljestvo smo lahko spoznavali skozi celoten dogodek salezijanske mladine, ki se je odvijal v Sevnici. Na dvorišču smo prepletali naša poznanstva, ustvarjali prijateljske stike in živeli v veselju. V veselju do Boga, veselju do božjega klica. Božje kraljestvo lahko vsak živi pri sebi, ga gradi, zaliva in neguje, a to ni vse, kar premoremo. Premoremo veliko več, in sicer to, da božje kraljestvo širimo, si ga delimo in si ga podelimo med seboj. Bog je kot vezivo, ki nas privablja v svojo sredo, ki nas združuje in nam na povsem neposreden način kaže, da smo se zbrali zaradi Njega, v Njegovi sredi in smo se vsi mi odzvali Njegovemu klicu. Srečanje, kjer je bilo moč čutiti živo življenje, je v srce poneslo povezanost, mir, veselje in prošnjo po notranjem miru in miru na svetu. Znotraj delavnic, ki so potekale na različne teme: poklicanost za misijon, srečen zakon in vprašanje čistosti, pripadnost, improvizacija, peka kruha, vprašanja katolištva, pomembnost skrivnostnih sestavin – »soli in kvasa«. Sol in kvas? JA! Sol in kvas smo prav mi vsi, ki oznanjamo Jezusa, njegovo življenje in vstajenje in ga ponašamo v svet, med ljudi, med mlade. Tako kot sta za kruh pomembna sol in kvas, sta za nas pomembna beseda in pogum. Beseda, s katero oznanjamo pogum, oznanjamo živo vero in oznanjamo Živi Kruh, ki se nam razodeva.
Bog nas vabi, da se s svojo ustvarjalnostjo upremo strahu, ki nas hromi, da se opogumljamo za besedo »ne«, ki naslavlja nepravičnost v vseh njenih oblikah in iščemo ta »da«, ki nam ga pripravlja Bog Oče. Svoj »da« smo iskali na različnih delavnicah, ki so pri nas spodbudila razmišljanje, kako pomembna je prav vsaka skrivna »sestavina« za recept, da bo »kruh« uspel. Ta kruh pa je lahko čistost, poklicanost, zakon, pripadnost, socialno omrežje, ljubezen, solidarnost, misijon, prostovoljstvo … in navsezadnje kruh je darovanje. Na srečanju smo si postavili vsak svoje ogledalo, kako smo v tem svetu lahko kvas, ki resnično služi drugemu in prekvasi celotno družbo. In ja – prav mi kristjani smo kvas, ki gradi, ki daje in živo živi.
Kot spodbudo si lahko vzamemo svetopisemski odlomek, ko je zapisano tako: »Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« To si lahko razlagamo tako, da svetu res dajemo veliko, tisto, kar je od sveta, ampak Bogu pa dajmo samega sebe. To pomeni, da mu namenimo svoj čas. Le Jezus je imel dve plati – pravi Bog in pravi človek. Mi kot ljudje pa imamo eno plat in prav je, da damo in predamo to plat Jezusu, ker ima za nas nekaj več. Za nas ima večni dom in večno Ljubezen. In kot pravi papež Frančišek: »Vi mladi ste učenci misijonarji.« Mi mladi gradimo Božje kraljestvo in ga oznanjamo svetu in prav je, da to počnemo brez strahu.
Špela Novak
