Prvi don Boskov naslednik v zgodovini salezijanske družbe, ki ni bil Italijan (čeprav sin italijanskih priseljencev) je bil Argentinec Juan Edmundo Vecchi, rojen v istem mestu, kjer je deloval »bolničar ubogih« sv. Artemij Zatti, s katerim je bil tudi v sorodu. Čeprav mu bolezen ni dopuščala daljšega vodenja Družbe, je don Boskove salezijance prepeljal iz starega v novo tisočletje.
Osmi don Boskov naslednik, ki je svoje začetno formacijo opravil med domovino in Italijo, je pred prevzemom službe vrhovnega predstojnika 24 let (od 1972 do 1996) služil v vrhovnem svetu: najprej kot pokrajinski svetovalec za Latinsko Ameriko, nato vrhovni svetovalec za mladinsko pastoralo, še kasneje pa vikar vrhovnega predstojnika. Odločitev 24. vrhovnega zbora leta 1996, da ga izvoli na čelo salezijanske družbe, je bila torej izbira v imenu zagotovila usposobljenosti, vizije in kontinuitete.
Mož velikih obzorij, apostolskega poguma in čuta za Cerkev se je najprej s pogumom, nato pa z vedro prepustitvijo Božji volji soočil z boleznijo, ki je razjedala in zaznamovala zadnja leta njegovega življenja. Bil je velik inovator na področju mladinske pastorale in ker je sam prišel iz misijonarske dežele, je nadaljeval »načrt Afrika« svojega predhodnika, ustanavljal nove misijone in organiziral nove projekte za misijonska področja, nato pa je osebno animiral izredno misijonsko odpravo leta 2000.
Obenem je posvečal veliko pozornost družbenemu obveščanju, v katerega je verjel z resničnim prepričanjem: oprijemljivo znamenje je bila prenova in spodbuda za izdajanje Salezijanskega vestnika v 52 izdajah. Še en pečat njegovega vodenja, najkrajšega v dosedanji salezijanski zgodovini, je bil vzgib laičnim sodelavcem ter priznavanju in sprejemanju njihove vloge v salezijanskem poslanstvu.
Umrl je v Rimu 23. januarja 2002 ob ljubeči in sinovski pomoči hčera presvetega Srca Jezusa in Marije – redovne družbe, ki jo je ustanovil blaženi Alojzij Variara, SDB, nekaj tednov po zaključku svojega šestletnega mandata.
Na strukturni ravni je vseh šest vezil, ki jih je Vecchi uspel napisati in predati, preprostih in kratkih. Zanje je značilna organska stabilnost in navzočnost svetopisemskih referenc v večini primerov, ali pa cerkvenih.
Ob vezilih ni puščal pisnih komentarjev. Vsako leto pa je na Dnevih duhovnosti salezijanske družine v mesecu januarju, ki so tedaj potekali v Rimu, vezilo vedno predstavil in razložil.
V majhnem opusu njegovih vezil kot prevladujoče lastnosti ni težko prepoznati cerkvenosti, hoje občestva v sozvočju z življenjem Cerkve. Tako zelo, da so vsa njegova vezila v skladu z velikim jubilejem leta 2000, ki ga je napovedal papež Janez Pavel II.: prva tri so del pripravljalnega procesa, ki ga je predlagal sam papež; vezilo svetega leta prevzame osrednjo temo jubileja, spravo; z zadnjima dvema si je Vecchi prizadeval, da bi seme milosti, ki izhaja iz tega velikega svetovnega praznovanja, obrodilo sadove.
1997 »S pogledom, uprtim v Jezusa, prvorojenca mnogih bratov, pomagamo mladim, da ga sprejmejo z vero.«
1998 »’Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa.’ Zatekajmo se k njemu z otroško ljubeznijo, da bomo graditelji bratske solidarnosti z mladimi.«
1999 »V upanju smo bili odrešeni: z mladimi ponovno odkrijmo navzočnost Duha v Cerkvi in svetu, da bi živeli in delali z zaupanjem v gledanju Kraljestva.«
2000 »V imenu Kristusa, ki je naš mir, se spravite med seboj.«
2001 »Kristus je dar za vse. Kot sad jubileja poživimo misijonskega duha in duha solidarnosti.«
2002 »’Duc in altum’: na odprto morje in v globine.«
ANS