27. novembra mineva 75. let od rojstva za nebesa salezijanca brata Simona Srugija. Rodil in živel je v Sveti deželi, popolnoma je sledil Jezusu v molitvenem življenju in služenju ter v pričevanju ljubezni do vseh.
Simon Srugi (15. april 1877 – 27. november 1943) je prvih 11 let svojega življenja preživel v rojstnem kraju Nazaret, kjer so kristološke in marijanske skrivnosti učlovečenja ter Jezusovo »skrito življenje« pustili globoke sledi v njegovi občutljivi duši. Naslednjih pet let (1888-1892) je preživel v Betlehemu, v topline polni sirotišnici, ki jo je vodil salezijanec Anton Belloni ter se spoprijateljil s prvimi salezijanci, ki so leta 1891 prišli v Sveto deželo. Mnogi so bili le malo starejši od njega.
V Betlehemu sta se ga dotaknila ponižnost in uboštvo Deteta Jezusa v votlini rojstva. Zelo je častil Jezusa v presvetem zakramentu in opravljal pobožnosti k Srcu Jezusovemu ter se zatekal k Sveti družini. Pogosto je romal v Jeruzalem, posebno na Božji grob, ki je postal stalen vir tolažbe ob križanem in vstalem Jezusu.
V 51 letih, ki jih je preživel v Beitgemalu, na kraju pokopa prvega mučenca sv. Štefana, so se vse zgoraj naštete dimenzije združile in dozorele v njegove pristne značilnosti: posvečevanje dela in nenehna molitev »v duhu in resnici«; vzgojna ljubeznivost; nežna ponižnost; drža odpuščanja in sprave; preprostost »male poti« v vsakdanjem skupnostnem življenju ter predanost bolnikom in ubogim, ki se jim je kot bolničar popolnoma posvetil.
Zato so ga imeli vsi radi: salezijanci, sestre Hčere Marije Pomočnice, mladi in laični sodelavci, ubogi in bolni, kristjani in muslimani. Celo roparji, ki so se potikali naokrog, so ga, čeprav ga niso imeli ravno radi, občudovali in spoštovali. Bivši gojenci so se ga čez leta spominjali kot najbolj učinkovitega in svetega vzgojitelja. S tem so izkazali hvaležnost do bratske in očetovske povezanosti, ki jo je spletel z njimi.
V trušču dramatičnih in tragičnih dogodkov med obema svetovnima vojnama, je Simon ostal miren v poslušanju Svetega Duha in je nadaljeval z vzgojnim in duhovnim poslanstvom med notranjimi gojenci in zunanjimi obiskovalci, kristjani in muslimani, ki mu ga je zaupal Gospod in ga je izpolnjeval v žrtvovanju, neutrudnosti in preprostosti.
Notranje življenje je ob don Boskovem zgledu naslonil na nauke sv. Frančiška Saleškega in sv. Alfonza Ligvorija. Gojil je tedanjo praktično pobožnost do Svetega Srca, presvetega zakramenta, Marije Pomočnice in Svetih ran. Na njegovi poti svetosti ga je spodbudil Mihael Rua, duhovnega spremstva pa je iskal pri tedanjih salezijancih, pristnih voditeljih duš: Antonu Belloniju, Evgeniju Bianchiju, Mariu Gerbu in tržaškem Slovencu Marjanu Rosinu. Tako je korak za korakom napredoval do herojskih čednosti.
Sv. Janez Pavel II. je 3. aprila 1993 podpisal dekret o častitljivosti ter tako uradno priznal njegovo svetniško življenje.
Salezijanska družina tudi danes moli in prosi Boga za čudež po njegovi priprošnji, da bi lahko Simona pridružili k svojima blaženenima sobratoma, Artemiju Zattiju in Štefanu Sandorju.