»Pred nekaj urami je Žitomir ponovno doživel napad: bombardirali so tovarno vojaških oklepnikov, bencinski servis in ponovno letališče Ozerne. Vedno bolj se navajamo na določene reči. Sirene za alarm nas vedno manj presenečajo in plašijo. Včasih se niti ne zbudim več. Adrenalin počasi popušča …« Tako opisuje novo vsakdanje življenje poljski salezijanec Michal Wocial, ki živi v Ukrajini. Trenutno še lahko uporablja družbena omrežja za obveščanje o trenutnem stanju prebivalstva in salezijanski pomoči beguncem in najrevnejšim.
»Nadaljuje se odhod prebivalcev. Od 198 učencev v naši šoli jih je v tujini že 85. Iz naše bližnje župnije Korostyshiv se je izselilo več kot 100 župljanov. Danes (7. marca) so sosedje, ki se skrivajo v naši kleti, sporočili, bodo jutri ženske in otroci odšli proti poljski meji.
Ljudje so po prehodu meje pogosto zgubljeni in ne vedo, kje bodo živeli in kaj počeli. Sram me je, da bi jih pred odhodom fotografiral … Z našo pomočjo je iz Žitomirja odšlo 170 ljudi.
Istočasno pa mesto doživlja obilje solidarnosti. Humanitarne pomoči je za zdaj toliko, da jo lahko pošiljamo tudi v Kijev. Mnoge organizacije pomagajo pri evakuvaciji prebivalstva. Podjetja se povezujejo pri delu in pomoči za potrebe obrambe.
V soboto zvečer sem se odpeljal v 30 km oddaljen Korostyshiv. Ob 19. uri je bilo vse mesto v temi, ulice in pločniki pa prazni. V nedeljo sem moral prečkati šest kontrolnih točk ter pokazati osebne dokumente in dokumente za avto.
Nedeljsko bogoslužje je potekalo normalno. Sveta maša, spovedovanje, začetek leta svetega Križa … le da je bilo v cerkvi manj ljudi …
Prišla je humanitarna in finančna pomoč od salezijanskih ustanov in drugih. Dobili smo tudi šest generatorjev za elektriko. Prijatelj z okupiranega območja že nekaj dni prosi za enega od njih, toda ne vemo še, kako ga dostaviti …
Pri delitvi pomoči sodelujemo predvsem s škofijsko Karitas, da pomoč res prejmejo najbolj potrebni pomoči.
In prosim ter sprašujem Boga, kaj v tem posebnem trenutku pričakuje od salezijancev v Ukrajini.«
