V Etiopiji bomo Veliko noč praznovali teden dni kasneje, kakor praznujemo tudi večino drugih praznikov. Tudi križ z imenom Covid-19 smo začeli nositi malo kasneje kot v Evropi, vendar ga nosimo tudi mi. Mislimo, da smo se nanj pripravili, a zato ni nič lažji. Bojimo se, da najtežje šele prihaja, saj se število okuženih počasi, a vztrajno povečuje. Izvor okužbe posameznikov je po večini neznan in vemo, kaj to pomeni. Prebivalci ne spoštujejo prepovedi gibanja, predvsem prepovedi obiska cerkvenih bogoslužij, saj verjamejo, da je to edino zdravilo.
Marsikdo se ob tem nasmehne in zmaje z glavo, tudi jaz. In sledimo navodilom: z mladimi ostajamo doma v Bosco Children, omejili smo prihode zunanjih sodelavcev, nosimo maske, umivamo si roke, razkužujemo vse, kar uporabljamo in poslušamo poročila.
Veliki teden je in spremljamo Kristusovo trpljenje kot vsako leto ob tem času. Pa vendar je letos veliki teden za vse ljudi na svetu drugačen. Brez tradicionalnih križevih potov, brez priprave velikonočnih jedi in drugih stvari, ki smo jih v tem času imeli za obvezne. Letos mora vsakdo nositi svoj križ. Križ, ki ga ni pričakoval, da bi imel priložnost reči: »Naj gre ta kelih mimo mene.« Težko je. Padamo pod križem. Jokamo drug z drugim. Pomagamo si, drug drugemu smo Simon iz Cirene. Treba je naprej, do konca, na vrh gore, ki ga ni in ni videti. »Zakaj? Koliko časa še?« Odgovorov na ta vprašanja ni. In vendar nam je odgovor dal Jezus pred dobrimi 2.000 leti, ko je sam nesel križ in naše grehe: »Ne moja, temveč Tvoja volja naj se zgodi«. Kajti vemo, da Velika noč pride!
Sicer pa smo za mlade tukaj ustvarili mali svet, v katerem so (skoraj) popolnoma zaščiteni. Tisti, ki so želeli začasno oditi v družine in k svojcem, so to priložnost dobili, drugi ostajajo tukaj z nami: skupaj se učimo, delamo, igramo, klepetamo … kot da se zunaj v svetu ne dogaja nič posebnega.
Drugače je le, da ob nedeljah ne smejo na potep. V normalnih razmerah lahko brezskrbno pohajajo, brez programa in brez našega zvonca, ki kliče k naslednji dejavnosti. Zavedajo se, da imajo srečo, ki je pred vstopom v Bosco Children niso imeli, ko so životarili na ulici. Zato vedo, kako mora biti težko drugim, ki nimajo kje bivati: otroke ulic je vlada »pospravila« v posebne začasne domove; neštetim revežem, ki so prepuščeni sami sebi, družinam, ki zaradi situacije nimajo dostopa do ustrezne hrane in vseh potrebščin; ljudem, ki so ostali brez dela in zaslužka; ljudem, ki so zaradi karantene osamljeni; bolnikom, ki se borijo za vsako sapo …
Zato vsak dan skupaj molimo k Očetu, da pomaga svetu in predvsem ljudem, ki najbolj trpijo. V Njegovem imenu – z vašo pomočjo – tudi mi pošiljamo zaščitna sredstva in hrano ljudem izven našega centra. V bojazni za svojo domovino otroci solidarno molijo tudi za druge celine, ki v tem trenutku najbolj trpijo in vam vsem želijo srečno Veliko noč, da bi »imeli Življenje v izobilju«.
Polona Dominik, laiška misijonarka
