Da je Brazilija ena od držav, ki jih je pandemija covida-19 najbolj prizadela, ni skrivnost. Podatki z dne 6. avgusta izpričujejo, da je okuženih več kot 20 milijonov ljudi, umrlo jih je več kot 560 tisoč. Zdravstveno krizo spremljajo naraščajoče ekonomske in socialne težave, ki poglabljajo že tako težki položaj ljudi. João Carlos Ribeiro, SDB, inšpektorialni vikar brazilske salezijanske inšpektorije »Sv. Alojzij Gonzaga« v Recifu je zapisal sledeče razmišljanje.
Težko je nenehno gledati ljudi, ki iščejo ostanke hrane po smetnjakih, ki prosijo miloščino pred vhodi, prosjačijo pri semaforjih, stojijo v vrstah za humanitarno pomoč. Pred dvema letoma je 9 milijonov Brazilcev živelo v takih pogojih. Število lačnih je v tem času zelo poskočilo: 19 milijonov jih je. S pandemijo se je povečala brezposelnost, podražila se je hrana in revščina se je poglobila. A lahkota ni hči pandemije. Zaradi nje se je samo okrepila.
Lakota je posledica kopičenja dohodkov. Manjšina kopiči bogastvo države. Za to skupino ni slabega časa. Dovolj je spoznanje, da medtem ko lakota v deželi narašča, izvoz in trgovinska menjava kažeta zelo dobro: naj rasteta, hvala Bogu! Vendar se ta elita preko svojih predstavnikov zelo dobro brani na vseh nivojih.
V prispevkih lahko žalostno opazujemo ljudi, ki v vrsti stojijo pred mesnico, da bi dobili kakšno kost in tako uspeli prinesti domov vsaj grižljaj hrane. Še bolj žalostno je, da problem lakote ni težava teh, ki bi se morali soočiti z njo, ali jo vsaj blažiti. Seveda to ni le vprašanje ekonomske pomoči: gre za politiko zaposlovanja, varstva pravic delavcev, dostop do zemlje in še bi lahko naštevali.
V teh danostih se mnoge skupine, skupnosti in ustanove organizirajo v kakršni koli pomoči družinam. Včasih gre za kuhinjo za revne, za kosila iz popotne torbe, košarico osnovnih potrebščin ali pa za rezervoar goriva. V tem trenutku je dobrodošla vsaka pomoč. In mnogi, ki darujejo, tudi sami nimajo veliko. To je med vsemi največja gesta: delitev. Delitev pomeni vzeti lasten del in ga dati drugemu.
Res je tudi, da v teh trenutkih tudi tisti, ki imajo več, velikodušno odpirajo svoje dlani. Hvala Bogu! Ne zaslužimo se imenovati kristjani, če nismo solidarni s potrebnimi. In nismo dobri državljani, če zapiramo roke pred vzroki tolikega trpljenja in ponižanja.
ANS