V korak z mladimi.

»Don Boska vedno nosim s seboj na igrišču«

Pogovor z belgijskim nogometnim sodnikom Nathanom Verboomenom

Objavljamo ekskluzivni pogovor z Nathanom Verboomenom, enim najboljših sodnikov FIFE in predanim don Boskovim sinom. Z njim se je za Don Bosco Magazine pogovarjal Tim Bex, koordinator za medije in komuniciranje v salezijanski inšpektoriji severna Belgija in Nizozemska. Nathan pripoveduje o svojih spominih na salezijanskega učenca, nato učitelja v salezijanski šoli, intenzivnem sodniškem življenju in seveda o svoji povezanosti z don Boskom. Don Boska še naprej ohranja blizu svojega srca v vsem, kar počne.

Niste bili le učenec »Don Bosco Haacht«, temveč ste tam deset let tudi poučevali.

Da, res je. Ko sem bil otrok, je bilo logično, da sem šel v »Don Bosco Haacht«, saj so tja hodili moji bratranci in sestrične, tudi moj brat jim je sledil. Zato je bilo normalno, da sem storil enako. Obiskoval sem jo le do tretjega razreda. Potem sem želel zamenjati šolo in Haachta ni bilo več. Šel sem v drugo šolo. To odločitev še vedno obžalujem.

Zakaj to odločitev obžalujete?

Pogrešal sem don Boska. V drugi šoli – ne bom je imenoval – ni bilo dovoljeno ničesar. Med odmorom si moral mirno stati na betonskem igrišču in to je bilo vse. V »Don Bosku« si lahko športal, se igral in divjal. Kot učenec sem celo pomagal saditi živo mejo okoli nogometnih igrišč. Poleg tega so bili na voljo športne dejavnosti po pouku, kot so tek, taborjenje v gorah in tako naprej. Zato sem pogrešal don Boska. Pravzaprav tega nisem pričakoval, saj smo se, ko sem bil še v »Don Bosco Haacht«, včasih pogovarjali o »don Boskovem zaporu«.

Napačna sodba, saj so se vsi, ki so takrat odšli, želeli čim prej vrniti. To sem izkusil na lastni koži. Tudi kot učitelju mi nikoli ni prišlo na misel, da bi poučeval kje drugje kot v »Don Bosku«. Kratek čas sem delal drugje, da bi nekoga nadomestil, vendar sem kmalu začutil, da se tam ne počutim dobro.

Torej niste ponovili svoje »napake« učenca pri učiteljski službi?

Tako nekako. Pravzaprav sem imel precejšnjo srečo, da sem začel v Haachtu. Pri 15-ih letih sem bil že zelo navdušen nad hobijem nogometnega sodnika in hitro mi je postalo jasno, da lahko v tej smeri napredujem. Ko sem se moral po srednji šoli odločiti za nadaljnji študij, sem to upošteval. Postal sem učitelj telesne vzgoje, saj se je to dobro ujemalo z mojim »delom« sodnika. Ko sem diplomiral, me je takratni ravnatelj šole »Don Bosco Haacht« prosil, če pridem sodit nogometno tekmo med dijaki in učitelji. Na naslednjem srečanju je ena stvar je vodila k drugi: v naslednjem šolskem letu sem lahko začel poučevati v šoli »Don Bosco Haacht«.

Če se ne motim, ste tu ostali deset let?

Res je. Zadnji dve ali tri leta le za polovični delovni čas, saj je bila moja sodniška kariera v vzponu. Leta 2017 sem postal polprofesionalni sodnik, kar je pomenilo, da sem moral skozi dan redno trenirati. Nato sem leta 2019 pridobil mednarodno sodniško značko FIFA. To je pomenilo, da sem moral še več trenirati, veliko potovati in soditi na turnirjih zunaj državnih meja. Z drugimi besedami, spoznal sem, da delo sodnika ni več združljivo z delom učitelja. Seveda so kolegi pogosto nadomeščali mojo odsotnost, vendar je bilo treba biti tudi iskren: tako ni moglo iti naprej. Zato sem zapustil »Don Bosco Haacht« in se preusmeril v službo predstavnika za športno prehrano. Tu si lahko sam določam svoj delovni čas in vse skupaj veliko lažje načrtujem.

Vendar poznate zgodbo o don Bosku?

Seveda poznam! Kot učenec sem prejel osnove, kot učitelj sem jih razvijal in so zorele. Opravil sem tečaj »Don Bosko in njegova dediščina« in z nekaterimi učitelji kolesaril od Haachta do Torina. Z drugimi besedami, večino svojega življenja sem bil »potopljen« v don Boskovo kulturo. Tudi moja babica je imela dobre prijatelje salezijance, tako da sem že kot majhen nekoliko spoznal salezijance in njihovo pedagogiko.

Ta vzgojni slog me je vedno navdihoval. Naučil me je, da ni pomemben samo pouk, ampak da imajo enako veljavo tudi obšolske dejavnosti. Na tisti drugi šoli nisem nikoli doživel podobne izkušnje. Vse, kar sem kot otrok izkusil v »Don Bosku« – od športnih dejavnosti po pouku do taborjenja v hribih – me je spodbujalo k rasti. Kot učitelj sem na enak način delal s svojimi učenci, saj sem se zavedal, kako pomembna je bila moja vloga pri rasti teh otrok. Don Bosko je tako rekoč način življenja.

Videti je, da je ta duh ostal v vas.

Ne samo pri meni, bodimo jasni. Vidite ga lahko tudi v mojem bratu. Kot mladenič je smel iti na neko svetovno srečanje salezijanske mladine. Mislim, da je bilo to v Rimu. Tako razumemo, da je don Bosko še vedno med nami. In veste kaj? Na tistem kolesarskem izletu z učitelji »Don Bosco Haacht« sem v Turinu kupil kupček pisal. Še zdaj jih uporabljam kot sodnik.

Res?

Na igrišču imam vedno pisalo v prsnem žepu, tisto »don Boskovo«. Ko potegnem rumeni ali rdeči karton, ga napišem z don Boskovim pisalom. To pisalo je vedno tam. Je to vraževerje ali navada? Ne vem, toda don Bosko je tako vedno prisoten kot nekakšen »angel varuh«.

Torej skušate kot sodnik vsaj malo posnemati don Boska?

Težko je, saj se na igrišču srečuješ z igralci, ki želijo za vsako ceno zmagati. Nekako želiš ustvariti vez zaupanja, vendar moraš biti kot sodnik vedno na preži. Mislim med tekmo. Ni nujno, da je tisto, kar rečejo igralci, pravilno. Samo pomislite, ko zahtevajo kazenski udarec, čeprav dobro vedo, da to ni kazenski udarec.

Ali obstajajo podobnosti med 22 nogometaši in 22 učenci? To je nekaj povsem drugega. Kot učitelj imate pred seboj skupino otrok, s katerimi se lahko pogovarjate in s katerimi želite iti po isti poti. V tem primeru ste lahko tudi čustveno vpleteni. Z nogometaši je drugače. Pri njih moraš ohraniti čustveno razdaljo.

Sploh obstajajo podobnosti med učenci in nogometaši?

Da, so. Na primer, na začetku šolskega leta si nekoliko strožji in pustiš manj prostora za razpravo. Zakaj? Ker se moraš zaščititi in povečati svojo prepoznavnost. Pozneje lahko vedno popustiš vajeti. Če pa šolsko leto začneš preveč popustljivo … potem poskusi svoj razred držati v šahu! Enako je z nogometom. Jasno moraš povedati, kdo si in kje je meja. Poleg tega obstaja še ena velika podobnost: tako učitelj kot sodnik ne smeta izstopiti iz svoje vloge. Učenci te včasih potisnejo do skrajnih meja, enako velja za nogometaše. Preizkušali te bodo in te poskušali spraviti iz sebe. Dokler ne narediš napake. Izogniti se ji moraš.

Pogosto je sodnik takoj označen kot »slab«. Je to frustrirajoče?

Res je, vendar pri nogometu ne gre za sodnika. Čim manj se govori o njem, tem bolje. To je kliše, vendar je res. Ljudje ne pridejo zaradi mene, ampak zaradi igralcev. In bodite prepričani, da tudi sodniki uživamo v dobri nogometni igri. Res je, podoba sodnikov pogosto ni pozitivna. Zahvaljujoč medijem, ki živijo od senzacionalizma. Vedo, da se sodnik nikoli ne bo odzval, zato zlahka ustvarijo bitko med igralci in sodniki.

Neki novinar me je nekoč označil za »zelo arogantnega sodnika«. Ocena je bila v časopisu zapisana v velikem slogu. Samo mislil sem si: »Nikoli nisem govoril z njim … Na kakšni podlagi ima pravico, da me tako imenuje?«

Pred nekaj tedni so me med ogrevanjem, še preden se je tekma začela, polili s pivom. Torej je sodnik sovražnik, kajne? Vendar se s tem naučiš ravnati in živeti. Na srečo ima naše delo tudi veliko pozitivnih lastnosti, zaradi katerih ga z veseljem še naprej opravljamo.

Leta 2019 je potekal projekt, v okviru katerega so sodniki en dan trenirali z nogometnimi ekipami.

Takrat sem odšel v Charleroi. Projekt je služil tako za medsebojno spoznavanje kot tudi za razlago nekaterih situacij na tekmi. Kajti – ne razumite me narobe – čeprav je to njihovo delo, je še vedno veliko igralcev, ki pravil ne poznajo natančno. Takšen dan pomaga rešiti takšno težavo. Predvsem pa je bil to prijeten čas, da smo se bolje spoznali. Skupaj treniramo, skupaj jemo, se pogovarjamo in tako naprej. Seveda po takem dnevu ne postanete kar naenkrat najboljši prijatelji, vendar igralci spoznajo osebo, ki se skriva za »sodnikom« in obratno. Ko se nato srečata na igrišču, je drugače. Drug do drugega se obnašate bolj spoštljivo.

Zdi se znana zgodba: spoznavanje zunaj urnika …

Spoznavanje drug drugega zunaj šolskih ur – v tem primeru tekma – dejansko ustvari vez. S skupnimi dejavnostmi zunaj »obveznega časa« spoznavate človeško plat drug drugega, to pa samo izboljša ozračje v razredu ali na igrišču. Ta projekt je bil torej resnično salezijanski. Don Boska bi morali še bolj vključiti v našo nogometno ligo.

Bi bila lahko ena od teh izmenjav tudi z navijači?

Seveda ne odobravam dejanj, kot je metanje piva, vendar je »logično«, da vas bodo bolj verjetno videli kot strašilo, ker ste v njihovih očeh sprejeli napačno odločitev. Navijajo za določen klub in na igro gledajo z različnih vidikov.

Toda iskreno: težje mi je bilo kot 15-letniku soditi na mladinski tekmi kot zdaj na stadionu z 20.000 ljudmi. Zdaj prideš neopažen, slišiš nekaj vzklikov in žvižgov, a nič več. Tistih dvanajst staršev, ki so stali ob strani in kričali nate, je bilo veliko hujše. Slišite vsako besedo, ki jo zakričijo na vas; to je skoraj soočenje iz oči v oči. (Premislek). Naporno delo? Mogoče, vendar se naučiš spopadati s to negativnostjo in pritiskom.

Ko govorimo o obveznostih: ali je ob takem življenju možno zdravo družinsko življenje?

Pogosto sem odsoten od doma in da, sem izredno zaposlen. Toda to vprašanje bi bilo treba zastaviti moji ženi. Je to izvedljivo za Lotte? Ko me ni doma, mora sama skrbeti za najine otroke in vsa gospodinjska opravila združiti z delom učiteljice. Zato je zanjo pogosto veliko težje kot zame. Tega ljudje ne vidijo in ne sprašujejo. Nasprotno: ko me ni doma, jo ljudje sprašujejo: »Kako je z Nathanom?« Zato Lotte izredno spoštujem in sem ji hvaležen, da mi to omogoča.

Je tudi Lotte učiteljica?

Uganili ste … Spoznala sva se v »Don Bosku«. Rodila sta se nama dva otroka in čisto mogoče je, da bosta tudi onadva obiskovala »Don Boska«. Oba se 100 odstotno strinjava s tem načinom vzgoje.


Tim Bex pogovor zaključi z zanimivim zapisom: »Naključje ali ne: medtem ko sem si z Nathanom izmenjeval zadnje misli o nogometu, je vstopila Lotte. Za trenutek se mi je v mislih pojavila podoba mame Marjete. Čeprav je šlo za don Boska, ni mogoče pozabiti močne žene, ki je stala za njim. Zadovoljen sem sedel v avto.

Čez dva dni sem po radiu slišal: ‘Yaremchuk je podrl Diawaro. Sodnik Verboomen nima druge izbire, kot da po manj kot desetih minutah potegne prvi rumeni karton.’ Pomislil sem: Don Bosko gre. Kapo dol pred Nathanom, ker tako navdihujoče živi don Boskovega duha. Don Bosko je zagotovo ponosen nanj.«

Tim Bex, foto Emy Elleboog, Don Bosco Magazine

Morda vas zanima tudi