»Na postajah podzemne železnice so majhni otroci, stari eno leto, ki tam živijo že tedne, pa tudi starejši … Vsem, ki prosijo za pomoč, se poskušamo odzvati na vse možne načine,« o strašni novi vsakdanjosti pripoveduje s. Iryna Ismaiłova, redovnica, ki sodeluje z msgr. Vitalijem Kryvytskyim, katoliškim škofom škofije Kijev-Žitomir. »Odgovorna je za organizacijo pomoči, ki prihaja z vsega sveta, ter za razdeljevanje,« potrjuje škof.
V humanitarnem poslanstvu v teh dveh mesecih in pol vojne je s. Iryna videla mnoge grozote, a ohranja nasmeh in mir, značilna za njeno redovno skupnost serafinskih sester: »Po bombardiranju Kijeva sta deklici, stari 3 in 5 let, skupaj z mamo in dedkom spali v škatli … To so reči, ki jih res ne moreš povedati z besedami … Potrebovali so vse,« je razlagala salezijancema Romanu Sikonu in Michaelu Krolu, ki skrbita za humanitarno in duhovno pomoč.
Humanitarna pomoč prihaja z vsega sveta in poleg učilnic, ki so jih spremenili v skladišča, so v skladišče spremenili tudi del cerkve. »Iz različnih koncev salezijanskega sveta, s Poljske, Hrvaške, Nemčije, Italije,« našteva redovnica in zaključi s sporočilom, polnim hvaležnosti in blagoslova: »Resnično smo hvaležni vsem, ki kakor koli pomagate, materialno, finančno in z molitvijo. Naj vas Bog nagradi in sveti Jožef naj pazi za vas, kot je pazil na Božjega Sina.«
Podobno sporoča msgr. Kryvytskyi. Tisti, ki se na licu mesta zavzemajo za pomoč potrebnim, imajo za seboj veliko in obsežno mrežo organizacij, dobrotnikov in posameznikov dobre volje, ki se po svojih najboljših močeh trudijo pomagati vsem, v so v teh trenutkih najbolj preizkušani. »S ponosom smemo pomagati vsem, ki potrebujejo materialno in telesno hrano. Iskreno se želim zahvaliti vsem, ki nam pomagate pri razdeljevanju obojne hrane,« zaključuje svojo zahvalo škof Vitalij.
Pomoč salezijanske mreže ukrajinskemu prebivalstvu ni le obsežna in kapilarna, temveč je pozorna tudi na podrobnosti. V poljskem mestu Czerwińsk nad Wisłą don Boskovi sinovi trenutno gostijo okoli 40 ljudi. Večinoma so to ženske z otroki in nekaj starejših, ki so pobegnili z območja ukrajinskega Žitomirja.
V strahu pred bombami in raketami ter bolečimi zvoki protiletalskih siren so pribežali čez mejo, kjer niso našli le zatočišča in strehe nad glavo, temveč tudi ljubečo in spoštljivo dobrodošlico. »Begunce gostimo v nekdanji romarski hiši, tako da so v veliki meri neodvisni,« pojasnjuje salezijanec Akacjusz Cybulski, ravnatelj salezijanskega oratorija. »Hkrati pa se naše poti pogosto križajo v jedilnici, kjer skupaj zajtrkujemo in večerjamo.«
»Če povzamem: določena neodvisnost, nekaj spoštljive distance, da se lahko vsi počutijo sproščeno; po drugi strani pa bližina, pozornost, skrb in prisotnost,« zaključi Cybulski.
Povzeto po ANS
