V nebesih mora biti Oratorij. Svoja vrata ima vedno odprta. Zadnji je vstopil Saged Mezher, »muslimanski« fant iz naše šole za elektrotehniko v begunskem taborišču Dehesha na Zahodnem bregu. Pripravljal se je na maturo, ko so v taborišče vstopili vojaki, da bi aretirali nekaj ljudi. Začel se je oborožen spopad. Vojake z mitraljezi v rokah je težko ustaviti. Ljudje so kriče bežali na vse strani. Kriki ranjencev so predirali nebo in dosegli Sageda, ki je bil član Rdečega križa v taborišču. Pohitel je iz šole, si nadel brezrokavnik s simboli skupine in se napotil k ranjencem, ki so ležali na tleh. Ko je skušal dvigniti ranjenca, ga je metek zadel v glavo. Odpeljali so ga v bolnišnico Hussein, nato pa v specializirano bolnišnico. Tri dolge ure intervencij. A žal se ni dalo več pomagati.
Saged je umrl kot blaženi v evangeliju in živi v srcu Boga.
Pred kratkim je prispelo kratko sporočilo: »Kar zjokal bi se. Pred dvema dnevoma, nihče ne ve, zakaj in kako, je sredi noči izbruhnil požar v našem zavetišču za dekleta v Tonju, v Južnem Sudanu. Ko so se dekleta zavedla, da gori, so zbežala na plano. Trem to ni uspelo. Žive so zgorele. Mogoče se nam je kdo želel maščevati ali pa je šlo za maščevanje samih staršev zaradi medplemenskih sporov. V Južnem Sudanu je življenje vredno manj kot cena krave. In še vedno velja načelo: oko za oko. Upamo, da ne bomo deležni najhujših posledic.«
Polovica otrok in mladoletnih na Zemlji, po poročilih Svetovne zdravstvene organizacije, trpi zaradi kakšne oblike fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja. Pravzaprav natančnih raziskav sploh ni. Skoraj vsi so obravnavani kot »postranska škoda«, manjši incidenti.
Sporočilo papeža v posinodalni spodbudi »Kristus živi« (št. 75-76) je jasno: »Ne smemo biti Cerkev, ki ne joče zaradi teh dram svojih mladih otrok. Na to se ne smemo navaditi. Kdor ne zna jokati, ni mati. Zato jokamo, da bi celotna družba postala bolj materinska, da bi se namesto ubijanja naučila rojevanja, da bi obljubljala življenje. Jokamo ob spominu na mlade, ki so umrli zaradi revščine ali nasilja in prosimo družbo, da bi se naučila biti solidarna mati. Bolečina ne izgine, temveč nas spremlja na vsakem koraku, saj dejanskega stanja ne moremo skriti. Najslabše, kar lahko storimo, je uporaba recepta posvetnega duha, ki mlade omamlja z nepomembnimi novicami, raztresenostjo, banalnostmi.
Morda ‘tisti, ki živimo brez večjih pomanjkanj, ne znamo jokati. Določene vidike življenja lahko vidimo samo z očmi, očiščenimi s solzami. Vsakega povabim, da se vpraša: sem se naučil jokati? Ko vidim lačnega otroka, mladega zadrogiranca na ulici, otroka brez doma, zapuščenega, zlorabljenega, uporabljenega kot sužnja za družbo? Ali pa je moj jok kaprica nekoga, ki si želi imeti nekaj več?’ Nauči se jokati za mlade, ki so v slabšem položaju od tvojega. Usmiljenje in sočutje se izražata tudi v joku. Če ne zmoreš, prosi Gospoda, da ti podari solze za trpljenje drugih. Samo ko boš znal jokati, boš sposoben iz srca storiti kaj dobrega bližnjim.«
To dolgujemo vsem ljudem, malim in velikim, ki z njimi na tem svetu ravnajo kot s »stvarmi«. Eden od temeljnih strahov je, da so obravnavani kot stvari, ne kot osebe. Da jih močnejši in višji odrinjajo sem in tja zaradi neosebnih sil, da z njimi ravnajo, kot da niso vredni nič.
Vsak od nas je lahko majhen atom v ogromnem vesolju, vendar se moramo slepiti, da smo pomembni … Da naša individualnost pritegne pozornost. Popolna zanemarjenost osebnosti je neka vrsta smrt življenja, proti kateri se moramo boriti z vso močjo.
Povzeto po ANS