Med misijonarji, ki se mudijo v domovini, je tudi salezijanec Danilo Lisjak iz Saksida. Njegov obisk zaznamuje vrsta jubilejev, ki so zaznamovali njegovo življenje in odziv na poklic, ki ga je spoznal pred 55 leti, ko je vstopil v vipavsko semenišče.
40-letnico mašništva se je v krogu najbližjih spomnil 28. junija v cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi, kjer je bil posvečen.
Za milost 35-letnega misijonskega dela v centralni Afriki se je z mašo zahvalil 8. avgusta v cerkvi sv. Lovrenca v Zaloščah. Prva postaja na tej poti je bilo delo v Ruandi, ki jo je sredi zavzetega reševanja življenj nemočnih beguncev med pokoli v grozljivi državljanski vojni moral zapustiti, kot je opisal v knjigi.
V Kongu je v sirotišču skrbel za fante, med katerimi so prevladovali rešeni prisilno mobilizirani in zlorabljeni mladoletni vojaki z vsemi svojimi travmami. Uspelo mu je obvarovati jih tudi pred naravno katastrofo ob znanem izbruhu vulkana.
Tudi v Burundiju se je spet priučil afriških jezikov ter oživil poklicno šolo. V Ugandi je pomagal v Guluju, ki si še ni povsem opomogel po desetletja trajajoči vojni, ko so mesto z okolico preplavile množice beguncev, za katerimi so ostale množice zapuščenih otrok. Kakšnih 20 kilometrov stran je sredi savane soustanovil novo župnijo Atede, v kateri ni le obnovil razpadajočo cerkev sv. Petra, pač pa tudi zgradil šolski center ter zdravstveni dispanzer.
O njegovem misijonskem delu je Ivo Saksida posnel več filmov. Z darovanjem maše ob 70-letnici življenja ter v spomin na pokojne starše in enega izmed bratov se je zahvalil v domači cerkvi. Za širši krog sorodnikov, za prostovoljce, ki so mu večkrat pomagali v misijonu, in za vaščane Saksida namerava darovati še eno mašo z upanjem, da bodo v domači vasi, ki ne premore cerkve, postavili dostojno božjepotno znamenje.
Glede na izkušnje, ki jih ima z gradnjo cerkva v Afriki, mu bo gotovo uspelo tudi to. Želimo pa mu tudi, da bo enako uspešno obnovil tudi svoje zdravje.
Z. J.
