Žiga Kosi je 23-letni študent gradbeništva in že 10 let animator. Prihaja iz župnije Ljubljana Rakovnik, kjer je po birmi postal animator, kasneje tudi mentor, zaslužen je za ustanovitev mladinske gledališke skupine in je tudi eden izmed vodij pritrkovalske skupine. Po več letih vodenja oratorija trenutno aktivno sodeluje s salezijansko mladino (priprava UT in PDV), hkrati pa je trenutno tudi v drugem letu priprave na sotrudniške obljube. Poleg gledališča ga zanima vse, kar je povezano z gradbeništvom (menda poklicna deformacija), je zbiratelj marsičesa (npr. sladkornih vrečk) in se povsod vozi s kolesom, saj pravi, da je to najboljši način transporta po mestu.
Zakaj si se sploh odločil postati animator, kaj je pripomoglo k temu, da si to tudi ostal in kasneje postal tudi eden od mentorjev na Rakovniku?
Da bom animator, sem se odločil predvsem zato, ker sem gledal ostale, starejše animatorje, ko so bili oni animatorji. Med njimi je bil moj starejši brat in zdelo se mi je, da je to ‘ful kul’ in da bi tudi jaz postal animator. Prvo okolje, kjer vidiš animatorje, je oratorij. Zdelo se mi je, da bi kot animator tudi jaz lahko vodil neko skupino in delavnice, animiral otroke in bil na oratoriju.
Na začetku mi je bilo pač v redu, potem pa je prišla neka prelomnica, ko nisem bil več pripravnik in sem počasi dobival pomembnejše vloge. Npr. ko se je enkrat ugotovilo, da imam igralske sposobnosti, sem koordiniral dramsko igro na oratoriju. To je bila ena prvih stvari, ki so mi jih zaupali. Kmalu sem postal ‘primarij’ za gledališče (izraz ‘primarij’ se na Rakovniku uporablja za animatorja, ki je na oratoriju zadolžen za neko področje; npr. dramska igra, velike igre ipd.). Nato sem dokaj hitro postal sovoditelj enega tedna oratorija (od skupnih štirih tednov), kar je najvišja funkcija. Zaupana mi je bila pet let. Vsakič mi je bilo nekaj novega v izziv, zato sem tudi vztrajal. Če mi po nekaj letih animatorstva ne bi bila zaupana določena odgovornost, za katero bi se mi zdelo, da bi jo dobro opravil, bi se verjetno počutil malo nekoristnega. Ker pa je šlo za postopno dodajanje odgovornosti z vedno novimi izzivi, sem ostal.
Ne vem natančno, kdaj sem postal mentor za kulturo. Trenutni predsednik društva SMC Rakovnik, ki je bil pred mano mentor za kulturo, me je malo vabil in mi predal vodenje božične in miklavževe dramske igre. Očitno je v meni videl potencial. Nekega dne je potem samo rekel: »Ej, Žiga. A bi prevzel mentorstvo za kulturo?« In jaz sem malo za šalo rekel: »Ja, sure. Sej moj brat je tudi mentor, bom pa še jaz.« Prvo leto sploh nisem vedel, kaj so moje naloge, kaj vse spada pod mentorstvo … Sem pa vseeno vsak mesec prišel na sestanek XD. Potem pa sem naslednje leto že videl, katere stvari bi lahko še naredil in kako bi področje kulture lahko še bolj zaživelo, zato sem si postavljal nove izzive.
Če mi po nekaj letih animatorstva ne bi bila zaupana določena odgovornost, za katero bi se mi zdelo, da bi jo dobro opravil, bi se verjetno počutil malo nekoristnega. Ker pa je šlo za postopno dodajanje odgovornosti z vedno novimi izzivi, sem ostal.
Kot si omenil, si bil precej dejaven na področju gledališča. Začel si tudi z mladinsko gledališko skupino. Kako je nastala, od kod je prišla glavna pobuda zanjo?
Opazil sem, da imamo na Rakovniku otroško gledališko skupino, ki je do 7. razreda, odraslo gledališko skupino, ki je delovala nekaj let, vmes pa so bili dijaki in študentje, ki se na tem področju niso udejstvovali, izjema so bile le oratorijske dramske igre. Takrat sem zelo začutil, da bi rad na tem področju nekaj naredil in zato sem ‘ustanovil’ mladinsko gledališko skupino. Preko vodenja le-te sem se naučil tako organizacije, dogovarjanja kot improvizacije XD. Videl sem, kaj vse se je treba zmeniti, da imaš lahko nekje predstavo. Glavna stvar, ki sem se jo naučil, je predvsem, kako načrtovati tako stvar, na kaj biti pozoren, kaj smo že naredili, kaj je še treba, nato pa klicati ljudi naokrog, da so stvari zares izvedene.
Lansko leto ste z gledališko skupino napisali in uprizorili lastno delo. Kako je prišlo do te ideje, kako si se lotil takega projekta? Si zadovoljen z rezultatom?
Po uprizoritvi prvega dela ‘Plešasta pevka’ smo začeli izbirati novo igro za uprizoritev. Ker nam ni bilo všeč nobeno delo, smo prišli na idejo, da napišemo svojo igro. Zamisel je bila, da napišemo apokaliptično dramo z različnimi problematikami sodobnega časa (odvisnost od ekranov, osamljenost, samomor, evtanazija ipd.), ki bo odražala uničevanje in pomanjkanje družinskih odnosov. Potem se je začel proces dogovarjanja, določevanja oseb, problematik, pisanja itd. Cel proces je trajal kakšno leto, vmes je bila še korona, zato smo potem pisali še na daljavo. Najtežji del je bilo pisanje samega teksta, da bi res združeval trud vseh v skupini. Poleg tega smo hkrati razmišljali, kdo bi igral katero vlogo, kar je cel proces nekako zaviralo. Končna odločitev je bila, da napišemo igro, ki pa je ne bi igrali mi, ampak ena druga skupina. Potem smo tekst še brusili, da smo na koncu dobili delo, s katerim smo bili zadovoljni. Na koncu smo se le odločili, da ga tudi sami uprizorimo. Druga faza je bila priprava na uprizoritev. Imeli smo avdicijo in izbrali igralce. V času še enega šolskega leta smo se potem z ekipo igralcev pripravljali na premiero. Tudi v tej fazi je še prišlo do manjših sprememb prizorov in teksta. Premiera s tremi ponovitvami je končno prišla na vrsto jeseni 2022. Ko gledam nazaj, sem vesel, da smo šli v ta proces, čeprav nismo vedeli, ali nam bo uspelo. Se mi pa zdi, da nam je na koncu zelo dobro uspelo in kar nekaj gledalcev je reklo, da jim je predstava dala misliti, kar je bil tudi naš prvotni namen. Celo predstavo (Vrt zemeljskih naslad – Plesen) imamo tudi posneto in objavljeno na YouTubu.
Načrtujete kaj podobnega tudi v prihodnje?
V bližnji prihodnosti zaenkrat ne načrtujemo podobnega projekta, je bila pa to zagotovo dobra izkušnja. Sedaj se lahko vsaj ‘pohvalimo’ s tem, da smo se preizkusili tudi v pisanju, ne le igranju dramskega dela. Če se bomo kdaj v prihodnosti ponovno lotili česa podobnega, pa imamo zdaj nekaj izkušenj za sabo, da približno vemo, kako to izgleda in na kaj moramo biti pozorni.
Lansko leto si se vključil tudi v skupino, ki se pripravlja na sotrudništvo. Kako bi v nekaj besedah pojasnil, kdo je salezijanec sotrudnik?
Salezijanec sotrudnik je ‘navaden’ človek, laik, ki želi živeti svoje življenje v skladu s salezijansko karizmo, v veselju in optimizmu. Po don Boskovem zgledu nadaljuje njegovo delo v družini, župniji, na delovnem mestu, med prijatelji ipd. Mladim se trudi pokazati, da je neko upanje v življenju, jih poklicati z ‘ulice’ in razvijati njihove talente. Se mi zdi, da na nek način to že počnem, sploh z našo dramsko skupino, kjer se na koncu lepo vidi, kaj lahko mlad človek naredi iz sebe, katere talente lahko razvije, če ga nekdo pri tem spodbuja. Rekel bi, da je to oznanjevalec Kristusa in evangelija, ki to počne po don Boskovi karizmi.
Salezijanec sotrudnik je ‘navaden’ človek, laik, ki želi živeti svoje življenje v skladu s salezijansko karizmo, v veselju in optimizmu.
Kako to, da si se sploh odločil stopiti na pot priprave za sotrudnika?
Eno leto smo imeli na USA vikendu gosta Rema Mariča (svoj čas je bil več let aktiven animator, mentor in birmanski voditelj na Rakovniku), ki se je ravno takrat pripravljal na sotrudništvo. Ponovil se mi je občutek, ki sem ga imel pred desetimi leti, ko sem gledal brata, ki je bil animator: »Sure, bom pa animator …« Takrat me je misel na sotrudništvo začela privlačiti in razmišljal sem, ali se v prihodnosti vidim kot salezijanec sotrudnik. Po spodbudah kaplana in duhovnega spremljevalca sem se lansko leto priključil skupini za pripravo na sotrudništvo. Zelo sem vesel, da na tej poti nisem sam, saj se nas na sotrudniške obljube hkrati pripravlja petnajst zagretih mladih.
Pripravila Klavdija Žnidaršič. Prispevek je bil objavljen v reviji Don Bosko 1/2024