Drugi dan

»Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo«

Blagor salezijanski družini, ki s krotkostjo in ljubeznijo dobrega pastirja sprejema in ljubeznivo spremlja mlade in jih vzgaja za dialog in sprejemanje različnosti. To je svetost!

Zgled
Častitljivi Vincencij Cimatti in zgodba sirotišnice v Nakatzuju
Leta 1923 je papež prosil salezijance, da bi odprli nov misijon na Japonskem, v provinci Miyazaki in Oita: milijon in pol Japoncev, od katerih je bilo le 300 kristjanov. Prvih devet misijonarjev pod vodstvom Vincencija Cimattija so prispeli v Miyazaki leta 1926. V hišici, ki je bila pripravljena zanje, so si sezuli čevlje in obuli copate, v katerih so oddrsali iz sobe v sobo, kakor vsi Japonci, da se ne bi preveč tresle tanke lesene stene.

Vincencij Cimatti je prvič obiskal vse krščanske družine, ki so bile vse zelo revne. Takole je pisal vrhovnemu predstojniku: »Videl sem nekatere barake. Niti Jezus v Betlehemu ni tako živel! No, zdaj smo doma in takoj bomo začeli evangelizirati uboge.«

Prvi problem: jezik. Prišel je nek učitelj iz osnovne šole, kristjan, s knjigami za otroke. Tabla je bila postavljena na jedilno mizo in devet misijonarjev se je posedlo okoli nje ter pozorno prisluhnilo. »Devet šolarčkov z bradami,« je zapisal Cimatti. Jezik so začeli počasi usvajati. Mladi pa so prišli takoj. Dva fanta sta jih videla, ko so prihajali in takoj sta se priklonila in rekla: »Banzai!« (Živeli!). Iz dneva v dan jih je prišlo več in so pomagali urediti prelep vrt, ki je obdajal njihovo hišo in dvorišče. Prvi že tečejo in se smejijo. Nekemu salezijancu, ki »ne ve, kaj storiti,« Cimatti reče: »Delajmo kot don Bosko: oratorij, glasba, ko bo mogoče, nekaj šole, v preprostosti in krotkosti, učeč se jezika in vsakdanjih navad ljudi, se začne prisotnost misijonarjev na Japonskem.«

Vrhovni predstojnik
»Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo.« To je močan izraz, v tem svetu kjer se ljudje vseskozi prepirajo in na vseh koncih obstaja sovraštvo, kjer druge nenehno razvrščamo glede na njihova prepričanja, navade in celo glede na njihov način govora in oblačenja. To je kraljestvo ponosa in nečimrnosti, kjer vsak misli, da se ima pravico povzpeti nad druge. Kljub temu, da se zdi nemogoče, Jezus predlaga drug slog: krotkost.

Marija, majhna in brez obrambe, kup solz pod križem. Kaj se bo zgodilo z nami, če bomo premagali maščevalnost, agresijo, nasilje? Človekova vrednost ni več pomembna. Jezusove besede o krotkosti se pojavljajo kot besede iz drugega sveta. Jezus oznani blaženost krotkih, nenasilnih, poganov. V svetu stisnjenih pesti in krutih mlinskih kamnov ki zdrobijo vse pod seboj, na široko odprimo roke ljubezni, spravi in miru. Odgovoriti s krotkostjo, to je svetost.

Pričevanje
Ubaldino Andrade, salezijanski misijonar iz Venezuele v begunskem kampu Palabeck (Uganda)

Molitev
Ljuba mati, Marija Pomočnica, izvoljena Očetova hči, podari nam moč samonadzorovanja, da bomo postali ponižni in močni. Nauči nas dobrote ponižnosti, da se bomo pogumno spopadli z vsakdanjimi napori ter se povsem zedinili z Bogom, ki potrpežljivo sprejema vse in se celo pusti pribiti na križ