Peti dan

Blagor salezijanski družini, ki živo izkuša usmiljenje, odpira oči in srce za poslušanje, odpuščanje in postaja dom, ki sprejema. To je svetost!

Zgled
Častitljivi Frančišek Convertini in njegovo poslanstvo med otroci Krishnagarja
Kot misijonar je odšel v indijo. Tam mu je škof zaupal zelo revno župnijo Bhoborpara s številnimi vasicami okoli mesta. Hodil je bos, da ni obrabil čevljev in je prihranil nekaj denarja, s katerim je lahko kupil nekaj hrane za ljudi.

Frančišek je bil dober, zato so ga vsi želeli imeti za prijatelja. Hindujski domovi so strogo zaprti za tujce, toda otroci so ga prijeli za obleko in vlekli v svoje hiše. Vsem, hindujcem in muslimanom, je govoril o Jezusu in o njegovi ljubezni do vseh ljudi. Spoštovali so ga kot velikega sadhuja, meniha, ki prinaša božanski mir. Dneve in dneve, medtem ko je potoval naokrog, se je postil, ker so ljudje imeli malo hrane.

Odkar so vedeli, da »ima Jezusovo vodo, ki rešuje,« so mnogi starci, ki so v tišini čakali na smrt, pod tisočerimi pretvezami vabili na svoj dom in ga spraševali, da ne bi užalili vere svojih prednikov. In tako je Frančišek nazadnje krstil več tisoč ljudi, potem ko jim je govoril o Jezusu.

Njegovo življenje v vseh letih misijonskega dela ni bilo niti najmanj bleščeče. Sestavljeno je iz mnogih gest dobrote, ki pa novinarju ne ponuja nobenega gradiva za senzacionalistično zgodbo.

Katoliške družine so sprejemale protestantizem in si s tem pridobivale materialno pomoč. Frančišek nikogar ne kara, temveč jih vabi k molitvi in prijateljstvu. Spal je v katerikoli koči, med podganami, kačami in škorpijoni. Tudi ti so ga spoštovali. Pripovedoval je, da je v močvirju srečal tigra, medtem ko je šel k nekemu umirajočemu. Molil je, da bi ga zver pustila pri miru, saj je bil umirajoči v zadnjih zdihljajih. In zver ga je pustila mimo.

Spet drugič je močan monsun uničil mostove in hiše. S splavom je odšel do ljudi ter jih odpeljal na streho cerkve, ki je ostala kot otok na velikanskem jezeru. V obdobju lepega vremena, ko je pokrajina čudovita in vse cveti, je Frančišek med vasmi organiziral procesijo Marije Pomočnice: deset kilometrov dolgo pot je prehodila cela reka ljudi, kristjanov, muslimanov, hindujcev. Vzklikali so in peli prelepi Gospe, Jezusovi materi.

Ko je leta 1974 zadnjič prišel v Italijo, je kljub bolezni in vabilom, naj ostane, vztrajal in se vrnil nazaj v Indijo. »Moram iti, moji otroci me čakajo, potrebujejo tudi moje kosti.«

Vrhovni predstojnik
Dajanje in odpuščanje, majhna formula za naše življenje, majhen odsev Božje popolnosti, ki daje in odpušča čez vsako mero. So ljudje, ki se niso zmotili, ko so don Boskov oratorij označili kot »hišo usmiljenja«. In res je, kajti dela usmiljenja so se v oratoriju opravljala dan in noč.

Zidovi Pinardijeve hiše hranijo spomine na napore mame Marjete in vztrajnost, s katero je njen sin Janez, brezbrižen do vseh težav, sprejemal romarje, učil nevedne, tolažil žalostne, dal jesti in piti vsem, ki so trkali na njegova vrata.

V življenja njegovih fantov, v najbolj nepričakovanih urah, je vstopala usmiljena ljubezen, ki odpušča. Ta, tako močna izkušnja jih je spreminjala v apostole usmiljenja. Don Boskova dobrota je pomenila spomin in živo sklicevanje na usmiljenega Očeta, ki želi le najboljše za svoje otroke, jih ne zapusti, jih je vedno pripravljen razumeti, tolažiti in jim odpustiti. Ljubeznivost in zaupanje sta salezijanski imeni za usmiljenje, ki preoblikuje vsakega člana naše salezijanske družine v dom, ki sprejema. Gledati in delovati z usmiljenjem, to je svetost!

Pričevanje
Olga Cecilia Garcia, salezijanka sotrudnica, Kolumbija

Molitev
Sveta Devica Pomočnica, mati usmiljenja in vzor ljubezni. Ti, ki si s ponižno vdanostjo sprejela Božje naročilo, uči nas sprejemati vse, ki so v potrebah in ki s strahom trkajo na naša vrata. Podeli nam milost odpuščanja, da bomo ustvarili prostor v našem srcu za majhna dela svetosti.