Dragi don Boskovi prijatelji, »obpluli smo rt« leta, kot pravijo v pomorskem jeziku, in zapluli v novo leto. Vsak začetek ima nekaj čarobnega in novo ima vedno svoj poseben čar. Leto 2023 se je zdelo oddaljeno, a vendar je tu. Novo leto nas navdaja z obljubo, da bodo tudi za nas prišle dobre novice. Novo leto izhaja iz svetlobe in navdušenja, ki nam ju je podaril božič.
»Je čas rojevanja«, pravi pridigar v Svetem pismu. Nikoli ni prepozno za nov začetek. Bog vedno začne znova, z nami, in nas napolni s svojim blagoslovom.
V zadnjih nekaj letih sem se naučil tele lekcije: pripravite se na presenečenja in nepričakovane dogodke. Kot pravi sveti Pavel v pismu: Človeško srce še nikoli ni moglo okusiti, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo (prim. 1 Kor 2,9). Vsebina krščanskega upanja je življenje, prepuščeno v Božjem objemu.
Spremenili so se številni načini življenja, izražanja in komuniciranja. Toda človeško srce, še posebej mlado, je še vedno enako, kot popek spomladi, poln življenja, pripravljen, da se razcveti. Mladi »so« upanje na poti.
Kar vam bom povedal, se mi zdi zelo primerno za pozdrav vsem don Boskovim prijateljem za mesec januar, »don Boskov mesec«.
Mnogo let je minilo, odkar sem zadnjič slišal ta izraz od mladega moškega v tako lahkotnem kontekstu, v prisotnosti vseh njegovih tovarišev, ki so se gnetli okoli nas.
Pred tedni sem obiskal salezijanske navzočnosti v ZDA. Nekega dne sem zgodaj zjutraj prispel v šolo sv. Dominika Savia v Los Angelesu. Več ur sem preživel z več sto učenci, nato pa je sledila okrogla miza s 45 mladimi iz te šole. Pogovarjali smo se o njihovih osebnih projektih in sanjah. To so bile zelo prijetne in bogate ure.
Ob koncu dopoldneva sem z mladimi kosil na dvorišču. Sedel sem za leseno mizo s sendvičem v roki in steklenico vode. Takrat so bili z menoj še štirje salezijanci. Pozdravil sem veliko mladih, nekateri so sedeli za mizami, drugi so stali. To je bilo veselo kosilo. Pri moji mizi sta bila dva prosta sedeža. V nekem trenutku sta pristopila dva mladeniča in sedla zraven nas. Seveda sem se z njima začel pogovarjati. Po nekaj minutah mi je eden od njiju dejal: »Rad bi vas nekaj vprašal.«
»Seveda, kar reci.«
Mladenič je dejal: »Kaj moram storiti, da bom postal papež? Hočem biti papež.«
Bil sem presenečen, vendar sem se nasmehnil. Odgovoril sem mu, da mi takšnega vprašanja še nihče nikoli ni zastavil in da sem presenečen nad njegovo jasnostjo in odločnostjo. Spontano mi je prišlo na misel, da mu razložim, da je med 1,6 milijarde katoličanov velika konkurenca in da ni tako lahko biti izvoljen za papeža.
Predlagal sem mu: »Poslušaj, lahko začneš tako, da postaneš salezijanec.«
Mladenič je z nasmehom dejal: »No, ne rečem ne« in zelo resno dodal: »Kristus je moja ljubezen.«
Priznam, da sem bil navdušen in prijetno presenečen. Mislim, da že vrsto let nisem slišal tega izraza od mladega moškega v tako lahkotnem kontekstu, v prisotnosti vseh njegovih tovarišev, ki so se gnetli okoli nas.
Mladenič se je iskreno nasmehnil in rekel sem mu, da mi je njegov odgovor zelo všeč, saj sem spoznal, da je povsem iskren. Dodal sem, da bi rad, če se strinja, o najinem pogovoru spregovoril ob drugem času in na drugem kraju, in tako sem tudi storil.
Toda že v tistem trenutku so moje misli poletele k don Bosku. Don Bosko bi gotovo cenil pogovor s takšnim mladeničem. Nedvomno je bilo v številnih pogovorih s Savijem, Besuccom, Magonejem, Ruo, Caglierom, Francesio in mnogimi drugimi veliko želja teh mladih ljudi, da bi v svojem življenju naredili nekaj lepega.
In pomislil sem, kako pomembno je danes, 163 let po začetku salezijanske družbe, še naprej globoko verjeti, da so mladi dobri, da imajo v srcu toliko semen dobrote, da imajo sanje in načrte, ki pogosto vsebujejo toliko velikodušnosti in darovanja.
Kako pomembno je še naprej verjeti, da je Bog tisti, ki deluje v srcu vsakega izmed nas, vsakega izmed svojih sinov in hčera.
Zdi se mi, da danes, v našem času, tvegamo, da postanemo tako praktični in učinkoviti pri obravnavanju vsega, kar se nam dogaja in kar doživljamo, da izgubljamo sposobnost presenečanja sebe in drugih, in kar je še bolj zaskrbljujoče, da si ne pustimo »presenetiti od Boga«.
Upanje je kot vulkan v naši notranjosti, kot skrivni izvir, ki bruha v srcu, kot izvir, ki izbruhne v globinah duše: poegne nas v božanski vrtinec, v katerega smo vključeni po Božji milosti. Mislim, da je tako kot včeraj z don Boskom tudi danes na tisoče in tisoče mladih, ki si želijo videti Jezusa, ki potrebujejo izkušnjo prijateljstva z njim in ki iščejo nekoga, ki bi jih spremljal na tej lepi poti.
Vabim vas, da se jim pridružite, dragi don Boskovi prijatelji. Želim vam čas za čudenje in čas za zaupanje, čas za pogled v zvezde, čas za rast in zorenje, čas za ponovno upanje in ljubezen. Želim vam, da bi vsak dan in vsako uro živeli kot darilo. Želim vam, da bi znali odpuščati, da bi znali dajati drugim in da bi imeli veliko časa za molitev, sanjanje in veselje.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik