Dragi don Boskovi prijatelji, skupaj z mojim prisrčnim voščilom vam izrekam najboljše želje za novo leto 2024, ki smo ga začeli pred dobrim mesecem. Srčno upam, da bo to leto polno Božje navzočnosti in blagoslovov v naših življenjih.
Po navadi v tem pismu zapišem nekaj, kar sem doživel in se me je iz tega ali onega razloga dotaknilo. Na dan Gospodovega razglašenja sem bil v domačem kraju Luanco-Asturias. V tem čudovitem kotičku zemlje sem prijetno zadihal v stiku s svojimi koreninami ter z morjem in naravo, v kateri sem se rodil in rasel, pa tudi s sovaščani. Tisti dan sem daroval sveto evharistijo. Vaški župnik mi je prijazno podelil ta privilegij, sam pa je odšel na drugo izmed njemu zaupanih župnij. Tako smo lahko ta praznik obhajali v več krščanskih skupnostih.
No, kar vam želim povedati, je, da je bilo to jutro, v katerem mi je Gospod pripravil nepričakovana srečanja, v katerih se mi je ob spoznavanju nekaterih ljudi srce napolnilo z gotovostjo, kako Gospod tolaži in tolaži tudi takrat, ko se je bolečina, bolezen ali omejitev naselila v nekatera življenja.
Pred obhajanjem svete evharistije sem obiskal starejšo osebo, ki je bil dolga leta zdravnik v mojem kraju. Bil je naš družinski zdravnik in globok kristjan. Med drugim je bil salezijanski gojenec v Salamanci. Leta in leta je bil to ena izmed oseb, o katerih so mi starši vedno pripovedovali, ko so šli k zdravniku.
Na tem družinskem obisku, ki sem ga opravil na povabilo njegove hčerke, sem srečal moža vere. Med drugim mi je dejal, da je kot zdravnik lahko dal le del tega, kar je prejel od Boga, zdaj pa v težki bolezni samo prosi dobrega Gospoda, da ga pripravi na srečanje z njim. Njegovo prepričanje in mir sta bili tolikšni, da sem šel s polno mero »besede na uho« obhajat sveto evharistijo.
V Božjih rokah
Pri sveti maši sem med drugimi srečal mladeniča kakih trideset let, ki je zaradi nesreče že leta na invalidskem vozičku. Na invalidskem vozičku se je z mamo odpravil v Indijo, da bi se povezal z najrevnejšimi med revnimi. Mladi prijatelj me preseneti s spokojnostjo, nasmehom in veseljem, s katerim živi v svojem srcu; enakim veseljem, s katerim se udeležuje vsakodnevne evharistije in s katerim sprejema Gospoda. Ta mladi prijatelj bi gotovo imel razloge, s katerimi bi očital o »svoji smoli« ali še huje: lahko bi krivil Boga, kot smo po navadi nagnjeni k temu, ko nas kaj premaga. Toda ne, preprosto živi, ne da bi se smilil sam sebi in je hvaležen za dar življenja tudi na invalidskem vozičku. Ko smo se ob koncu svete maše poslovili, so bile njegove besede besede zahvale. Toda jaz bi se moral zahvaliti njemu za veliko pričevanje življenja in vere v Gospoda življenja, ki ga daje vsem nam.
Tako lep in razgiban je bil dan Gospodovega razglašenja, ko me je ob odhodu iz cerkve pozdravil par srednjih let in mi zaželel vse najboljše v novem letu. Obadva sta bila veselih obrazov: v možu (bolniku z rakom) sem videl več veselja in spokojnosti kot v njegovi ljubljeni ženi (ki je trpela zanj). Toda oba sta pripovedovala o gotovosti, da ta trenutek in bolezen živita tako, da zaupata in se prepuščata Bogu.
Materina vera
Med vsemi pozdravi je prišel še zadnji. Starejša mati me je ob predstavitvi spomnila, da je pred leti izgubila enega od svojih otrok, ki je umrl zaradi bolezni, in da tudi sama boleha za rakom. Prosila me je, naj se jo spomnim pred Gospodom. Vprašal sem jo, kako se počuti, in odvrnila je, da trpi, vendar jo njena vera zelo tolaži. Ostal sem brez besed, saj so bili občutki tistega dopoldneva in vsa življenjska pričevanja, ki so me prevzela, zelo intenzivna.
Nisem mogel kaj, da ne bi vsakemu posebej obljubil svoje molitve, hkrati pa sem še enkrat in še močneje spoznal, kako Gospod še naprej dela velike stvari v ponižnih, v ljudeh, prizadetih zaradi življenjskih položajev, v tistih, ki čutijo, da je samo On resnična tolažba in pomoč.
To se mi zdi tako pomembno, da tega ne morem zadržati zase. Mogoče se zdi, da o tej temi ni kaj pisati, morda zato, ker ni moderno, morda zato, ker se danes govori o drugih rečeh. A vendar zavračam vse, kar mi preprečuje, da bi delil in pričal o tem, kaj je v našem življenju pomembno, globoko in polno upanja.
Zdi se mi, da se bodo številni bralci poistovetili s tem, kar pripovedujem in s tem, kar sem sam doživel v jutru Gospodovega razglašenja v majhnem obmorskem mestecu. To se ne dogaja samo tam. Z drugimi besedami, to je del našega človeškega stanja in v tem nam je Gospod vedno ob strani, če mu le dovolimo.
Želim vam vse dobro, dragi prijatelji. In še naprej verjemimo, da imamo v vsakem trenutku, tudi v najtežjem, razlog za upanje.
Kard. Angel Fernandez Artime, vrhovni predstojnik