Otroška vera
Kljub temu, da v družini niso živeli intenzivne vere, je Carlo kmalu pokazal željo po molitvi v cerkvah, ki so jih obiskali. Njegova mati je zato obiskovala teološke tečaje, da je lahko primerno odgovarjala na otrokova vprašanja. Tudi Dominik Savio je že od otroštva kazal duhovno globino, ko je stregel pri sveti maši kot ministrant.
Evharistična izkušnja
Oba fanta sta prejela prvo sveto obhajilo pri sedmih letih. Od tedaj sta živela globoko evharistično življenje. »Biti vedno združen z Jezusom, to je moj življenjski načrt,« je dejal Carlo. Vsak dan se je udeleževal svete maše in v sveti evharistiji našel »avtocesto, ki pelje v nebesa.« Tudi Dominik Savio je sledil tej poti, ko je prvikrat prejel Jezusa v svetem zakramentu: »Pogosto se bom spovedoval in prejemal sveto obhajilo vsakič, ko mi bo spovednik dovolil. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija,« je med svojimi sklepi ob prejemu prvega svetega obhajila zapisal Dominik Savio.
Marijanska pobožnost
Carlo je vsak dan molil rožni venec. Gojil je pobožnost do Device Marije, zlasti v njenih prikazovanjih v Lurdu in Fatimi. Po drugi strani je bil Dominik pobudnik češčenja Marijinega brezmadežnega spočetja, ko je ustanovil Družbo Brezmadežne dve leti pred uradno razglasitvijo dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je razglasil papež Pij IX.
Po poteh svetnikov
Carla je navduševalo življenje svetnikov, kot so Franšiček Asiški, Anton Padovanski, trije fatimski pastirčki in Dominik Savio. O posnemanju svetnikov piemontskega mladeniča ni podatkov, nedvomno pa je imel za učitelja živečega svetnika: don Boska.
Dobrodelnost v majhnih stvareh
V življenju Carla in Dominika so bila dejanja Božje ljubezni pogosta. Prvi je svoj čas preživljal s starejšimi, bolnimi, predvsem pa z brezdomci. Mnogi od njih so se udeležili njegovega pogreba. Bil je tudi katehet. Dominik je v oratoriju druge fante in celo odrasle poučeval v veri. Vedno je bil pozoren na potrebe svojih vrstnikov, ki so jih drugi odrinili na stran, in do bolnih. Oba sta bila dobra učenca, dobrotljiva in prijazna. Vsak je imel hobije, primerne svoji starosti.
Krščansko veselje
Papež Frančišek pravi, da je »kristjan vesel človek«. Carlo in Dominik sta to veselje izražala v vseh okoliščinah. Toda od kod to veselje? »Žalost je usmerjanje pogleda vase, veselje je usmerjanje pogleda na Boga. Spreobrnjenje ni nič drugega kot preusmeritev pogleda od navzdol k navzgor. Dovolj je preprost premik oči,« je dejal Carlo. Dominik je izkušal, da je »svetost v tem, da smo vedno veseli.«
Navdih za druge
Način, kako sta živela vero, je bil pri obeh nalezljiv. Hindujec Raejsh, oskrbnik hiše Carlove družine, se je spreobrnil zaradi njegove preprostosti: »Očaral in okužil me je s svojo globoko vero, pripravljenostjo pomagati in čistostjo.« Dominik je v don Boskovo srce vtisnil globok pečat: »Lahko rečem, da v tistem času v šoli ni bilo učenca, kakršen je bil Dominik, ki bi se lahko kosal z njim v prijateljstvu z Bogom. V letih je bil mlad, a razumen kot odrasel. Njegova nenehna predanost učenju in popolna dobrota sta vzbudila naklonjenost učiteljev in ga naredila za prijatelja vseh,« je zapisal sveti duhovnik.
Oznanjevalca vere
Oba mladeniča sta se lotila različnih podvigov v večjo Božjo slavo. Carlo je s pomočjo staršev uredil spletno stran o evharističnih čudežih z vsega sveta. To je eden od razlogov, da ga poznamo kot ‘kibernetičnega apostola’ svete Evharistije. Apostol svojih tovarišev je bil tudi Dominik, ki je ustanovil Družbo Brezmadežne s pravili, ki jih je odobril don Bosko. S tem je pričevalec globoke duhovnosti.
Pot trpljenja
Ko so Carla sprejeli v bolnišnico zaradi levkemije, za katero je zbolel, je kljub zavedanju bližine smrti vzkliknil: »Gospodu darujem trpljenje, ki ga bom moral prestati, za papeža in za Katoliško cerkev, da bi preskočil vice in odšel naravnost v nebesa.« Začel se je vrhunec duhovnega boja, ki ga je gojil v svojem kratkem življenju: »Kaj pomaga zmaga v stotih bojih, če ne moreš premagati lastnih strasti?« je dejal. Tudi Dominik se je zatajeval z mnogimi žrtvicami tako, da je pojedel samo pol obroka, si privoščil manj spanja in več časa posvetil molitvi.
Smrt kot prehod v Življenje
Tako za Carla kot za Dominika je bilo najpomembnejše živeti v prijateljstvu z Bogom: »Vesel sem, čeprav umiram, saj sem živel svoje življenje, ne da bi zapravil eno samo minuto za stvari, ki Bogu niso všeč,« je dejal Carlo. Njegove besede so nadgradnja znanega Dominikovega reka: »Rajši umreti kakor grešiti.« Zadnje besede mladega oratorijanca so bile po don Boskovih besedah naslednje: »Kako nekaj lepega vidim!« Oba sta se vrnila v Življenje stara 15 let.
Povzeto po: Salesianos.info