V nedeljo, 29. septembra, bo na Rakovniku potekalo praznovanje 20. obletnice rojstva za nebesa Božjega služabnika Andreja Majcna in zaključka škofijskega postopka za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. Inšpektor Marko Košnik je prispeval uvodno besedo h knjižici z izborom misli iz Majcnovih duhovnih dnevnikov in meditacij, ki bo izšla ob tej priliki. Naj misli iz uvodne besede pripomorejo k poglobitvi v duhovno zakladnico Božjega služabnika in povabijo na praznovanje.
Na znamenja časov je potrebno gledati z Božjimi očali. Sveto pismo nam jih pomaga nadeti tudi z besedami: »Veselite in radujte se!« (Mt 5,12). Sicer človek današnjega časa postane črnogled in njegov okus po lepoti življenja postane trpek in grenak. Pogled svetosti pa nasprotno prinaša sporočilo, da nas je Gospod ustvaril za resnično življenje in srečo.
Papež Frančišek je z apostolsko spodbudo o poklicanosti k svetosti v današnjem svetu (Exulatate et gaudete) še enkrat zadel v polno. Svetost je namreč znamenje časa. Zapiše namreč, da Gospod »želi, da smo sveti, ne pa da se zadovoljimo s povprečnim, mlačnim in neprepoznavnim življenjem. Poklicanost k svetosti najdemo v različni oblikah od prvih strani Svetega pisma« (EG 1).
Svetost nam je na dosegu roke. Skriva se za vrati naše domače hiše. Skriva se za zavihanimi rokavi salezijancev, salezijank in drugih članov salezijanske družine in neutrudnim delom za ubogo mladino. Svetost po salezijansko je torej nekaj zelo konkretnega. Nekaj, kar lahko živiš ti in jaz. In ni naključje, da prav v letu, ko končujemo škofijski postopek za beatifikacijo Božjega služabnika Andreja Majcna, vrhovni predstojnik napiše vezilo o svetosti v salezijanski družini. »Svetost tudi zate«, zapiše v naslovu in našega Andreja Majcna postavi kot zgled salezijanske svetosti očetovstva. In res, mnogi, ki so živeli z njim, so na njegovem obrazu zaznali veselje in radost Dobrega pastirja, ki se veseli, da je lahko iskal in našel izgubljene; to so ubogi in mladi, ki je zanje poskrbel kot oče.
Za svetost se je potrebno tudi vzgojiti. Imeti zanjo čut, okus in vonj. Slovenski katoličani trpimo za pomanjkanjem čuta za svetost. Gledati z Božjimi očali svetosti ni tako težko, če si tega zares želimo. Tudi slovenski salezijanci na trenutke delujemo mlačno in neprepričljivo, kot da bi bil naš pogled preveč obrnjen v stvarno in zemeljsko. »Hrepenite pa po večjih milostnih darovih« (1 Kor 12,31). Hrepeneti po svetosti pomeni imeti ljubezen. Pred nami pa so besede človeka – svetnika, našega prijatelja, znanca, sobrata, ki nam s svojim osebnimi zapisi odstira, kako je on živel to ljubezen. Ne moremo in ne smemo ostati ravnodušni. Njegovi zapisi razkrivajo njegove rane, človeško krhkost, hkrati pa izredno duhovno ponižnost. Kako se je do zadnjega bojeval s »sebičnim jazom«, delal na sebi in se ni zapustil. Kljub letom si je upal začeti na novo, tako da je v določenem trenutku življenja prelomil s starim življenjem in prepustil, da Gospod naredi svoje. Teh misli Majcen ni namenjal drugim, za objavo, ampak samemu sebi. Seveda, svetost je boj s seboj! Ko so sedaj njegove izbrane misli razgrnjene tu pred nami, jih vzemimo kot duhovne bisere in bodimo hvaležni, da smemo zajemati iz te svetniške zakladnice Cerkve.
Naš cilj ni, da z zaključkom škofijskega postopka o Majcnovi beatifikaciji zadevo svetništva preložimo in izvozimo v Rim, ampak da o Majcnu pogumno spregovorimo preprostim ljudem, mladim, oddaljenim, staršem, učiteljem, vzgojiteljem … Na voljo imamo dovolj gradiva. Hvaležen sem še posebej sobratom prof. Tonetu Ciglarju, mag. Janezu Poročniku in dr. Alojziju Slavku Snoju, ki so v zadnjih letih omogočili, da imamo možnost bolje spoznati življenje, delo in svetniški lik Andreja Majcna.
Božjemu služabniku se v molitvi priporočajmo, da bi v Rimu potrdili njegovo svetost in da bi ga smeli, obdarjeni s čudežnimi uslišanji, kmalu častiti v družbi blaženih in svetnikov.
Marko Košnik, salezijanski inšpektor