Marco Gallo se je rodil v Chiavariju (Genova) 7. marca 1994 Antoniu in Paoli Cevasco. Prva leta je preživel v Casarzi Ligure skupaj s tri leta starejšo sestro Francesco in tri leta mlajšo Veronico. Septembra 1999 se je družina preselila v Arese (Milano) in naslednje leto v Lecco, kjer je začel osnovno šolo.
Marco je bil že od malega zelo razposajen z igrivim značajem: bil je pravi orkan življenja! Septembra 2007 je začel obiskovati klasično gimnazijo. Za najstniška leta je značilno stalno vprašanje: kako biti srečen? Marco je začel doživljati nezmožnost, da bi željo po sreči lahko uresničil sam. Tako zelo, da je prvi dve leti srednje šole preživel v prizadevanju za prijateljstvo kot osrednjo točko svojega življenja: »Sreča = prijatelji = izhod v soboto zvečer.« Kmalu pa je spoznal, da njegova upravičena potreba po družbi ni dovolj za ustrezen odgovor na njegovo vprašanje. Prijatelji niso bili dovolj, da bi osmislil njegovo življenje.
Marco je kipel od življenjske moči. Nekega dne si je izmisli vlogo podjetnika in je preko spleta kupoval ter prodajal ameriške mobilne telefone. Vsekakor je presenetljiva njegova želja, da bi vedno molil, saj je bila zanj molitev brezpogojna prepustitev Bogu, ki ga hoče srečnega.
Prijatelji so Marca doživljali kot orkan, ki se brezglavo vrže v vse odnose, v prepričanju, da lahko sreča Jezusa v vsakem položaju in v vsakem človeku. Pravzaprav je nekaterim prijateljem zaupal: »Kar vsak od nas resnično potrebuje, niso le besede, teorije, zgodba o nečem lepem, ampak fizični objem, resnična prisotnost, ki se zgodi skozi ljudi.«
Dne 5. novembra 2011 ga je na mopedu na poti v šolo do smrti zbil avtomobil. Noč pred tem je na steno svoje sobe poleg razpela s svinčnikom zapisal: »Zakaj iščete živega med mrtvimi?« Za vse, ki so ga imeli radi, je to zagotovo dokaz Njegove stalne prisotnosti, njegovega diha, ki še vedno boža ta svet.
»Celo kamni bi poskakovali« je knjiga o najstniku in za najstnike. Marcova starša in sestri so zbrali Marcovo zapuščino, zapise in spise ter jih dopolnjene z mislimi in opisi postavili v družinski in prijateljski okvir.
Knjižno delo ima več kot dvesto strani, na katerih se kaže mogočna intenzivna in dramatična želja po življenju mladeniča. Rajši ima nujo raziskovanja kot običajnost vsakdanjega življenja, bujnost eksperimentiranja v iskanju sreče.
Ob njegovih zapisih se prepletajo čustvene zgodbe tistih, ki so Marca poznali in živeli z njim: družina, prijatelji, sopotniki, učitelji, duhovniki. Nihče od njih ga ni pozabil, Marco še vedno živi z vsemi.
Marco je bil mladenič našega časa, ki je že od otroštva izkazoval močno slo po življenju, zvesto in dramatično odprtost do vseh vidikov resničnosti. Sredi te »intenzivne normalnosti« se mu je postopoma razodevala Navzočnost kot edina, ki je mogla docela zaobjeti njegovo človeškost. Ta Navzočnost, ki mu je postajala vse bolj domača, je njegove dneve navdajala z vedno močnejšim hrepenenjem po bistvenem.
Tako je v Marcu začela cveteti ljubezen do Kristusa in se utelesila v njegovi človeškosti. Čeprav je še naprej ostal zaletav in očarljivo razposajen, ga je to spremenilo, kar so opazili tudi njegovi družinski člani in prijatelji.
Med branjem Marcovih spominov in zapiskov iz zadnjega leta njegovega življenja dobimo vtis, da je v njem dozorelo spoznanje o tem, kar je resnično dragoceno. Zato njegova nenadna smrt ni konec njegovega življenja, temveč le dopolnitev zemeljskega potovanja oziroma njegov dies natalis (rojstni dan za nebesa).
Knjigo je v prevodu Andreja Turka izdala salezijanska založba Salve.
Foto: splet
