Več kot 100 milijonov otrok na svetu živi na ulici, brez stalnega bivališča in daleč od svojih družin. To je le ocena, saj ni uradnega popisa niti skupnih razlag, ki bi pojasnile okoliščine tega pojava, ki je viden v Aziji, Ameriki in Afriki in je povezan z revščino in nasiljem. To so otroci brez otroštva, ki so v stalni nevarnosti, trpijo diskriminacijo in jim je zaradi pomanjkanja hrane, dostopa do zdravstva in izobraževanja kršena večina pravic. Salezijanski misijonarji v številnih državah izvajajo programe, s katerimi te otroke umaknejo z ulic, jim zagotovijo zavetje, hrano, higieno, zdravje, oblačila in izobraževanje, končni cilj pa je njihova ponovna vključitev v družine.
Pojav otrok z ulice se povečuje. Je namreč posledica širjenja mest, revščine, družinskih težav in nezadostnih priložnosti. Številni otroci nimajo izbire, saj so bili zapuščeni ali izgnani iz svojih domov zavoljo pomanjkanja hrane. Drugi so na ulici, ker so sirote, obstaja pa še ena skupina, ki se odloči za življenje na ulici, da bi se izognila zlorabam svojih družin.
Lamin živi v zapuščenem avtomobilu v garaži v Kinšasi, Abdul v napol potopljenem čolnu v pristanišču v Freetownu, Mauro preživlja noči na tržnici na ulicah Luande (Angola), Joseph pod mostom v Kampali (Uganda), Jaidev na železniški postaji v Bangaloru (Indija), Erick pa na smetišču v Peruju … in še več kot 100 milijonov otrok, ki svoje dneve preživljajo na ulicah v nevarnosti, izpostavljeni nasilju in zlorabam ter brez topline družine ali doma.
Za vse pa obstaja druga priložnost, da zapustijo ulice, odvisnosti in zločine ter preživijo. V večini držav, kjer se pojavljajo te razmere, imajo salezijanski misijonarji programe za sprejem in ponovno vključevanje mladoletnikov. »Ni pomembno, kakšna je njihova preteklost, pomembno je le, da so pripravljeni spremeniti svoje življenje in postati protagonisti svoje prihodnosti predvsem s pomočjo izobraževanja,« pravi salezijanski ravnatelj enega od takih programov.
Pandemija je izpostavila težave in trpljenje otrok z ulice.
Otroci z ulice sodijo med področja, ki so v zadnjih letih najbolj trpela zaradi posledic koronavirusa. Preživeli so brez prostora, kjer bi bili zaprti, brez vode za higieno in brez mask, da bi se izognili okužbi ter brez hrane in sredstev za zaslužek …
Zahvaljujoč interdisciplinarnim ekipam, ki jih sestavljajo socialni delavci, vzgojitelji, zdravniki in psihologi, salezijanski misijonarji stopijo v stik s temi fanti in dekleti, da bi jim ponudili spremembo življenja v družinskem okolju. Spanje na postelji, čista oblačila, možnost tuširanja, trikrat dnevno prehranjevanje … Honduras, Urugvaj, Peru, Ekvador, Venezuela, Angola, Tanzanija, Kenija, Madagaskar, Uganda, DR Kongo, Slonokoščena obala, Južni Sudan, Sierra Leone, Benin, Indija … je le nekaj primerov tega poslanstva, s katerim uspejo vsako leto rešiti z ulice na tisoče mladoletnikov.
Vsi se težko spremenijo in sprejmejo nekatera pravila, vendar se velika večina na koncu prilagodi in se nauči živeti z urnikom ter z drugimi sebi podobnimi sovrstniki. Odločitev, da zapustijo ulico, sčasoma privede do druge odločitve: da se vrnejo v šolo ali se naučijo poklica.
Izobraževanje tako postane najboljše orodje za spremembe. Premagajo travme iz preteklosti, pridobijo samozavest, cenijo sprejetost in trud ter si zastavijo cilje za prihodnost. Hkrati si salezijanski programi skupaj z ustreznimi institucijami prizadevajo izslediti njihove družine, da bi jih ponovno vključili v svoje družine in jim ponudili prihodnost, polno upanja in priložnosti.
Vir: misionessalesianas.org