V prve delu decembrskega srečanja z Bogom smo razmišljali o apostolu Tomažu in njegovem posebnem poslanstvu. Je oseba, ki ni verovala »na prvo žogo«. Da je sprejel vero v Vstalega, se ga je želel prav dotakniti. Dvom je del odkrivanja vere. Prav preko njega rastemo v veri in jo krepimo. V veri je vedno prostor za presenečenja in skrivnost. Ne morem je imeti »v svoji posesti«.
V drugem delu pa smo razmišljali o strahovih in pogumu. Ugotovili smo, da je tudi v Cerkvi ogromno strahu:
- V Cerkvi je pogosto preveč strahu pred sodobnostjo. Ne v smislu, da bi vse, kar je sodobnega/modernega, sprejeli in naredili za edino zveličavno, ampak da nas ni strah soočiti se s sodobnostjo.
- Pogosto nas je strah sodobne človeške izkušnje, ki je mnogokrat zares zapletena in ne lahka, a se nam je ni potrebno bati. Jezusu nič človeškega ni bilo tuje. Sam se je z vsem soočil (grehom, boleznijo, veseljem … vsem).
- Strah nas je pred tem, da jasno izrečemo, kar resnično verujemo.
- Strah nas je narediti kakšno napako in tudi pred tem, da ne bomo deležni pohvale.
- Mnogokrat si ne upamo stopiti iz struktur, navad in varnosti.
- Hitro stvari kritiziramo, nimamo pa poguma, da bi stvari, ki jih je potrebno spremeniti, tudi spremenili!
Ta strah pa iz našega življenja briše velikonočno veselje. Ne moremo biti priče Vstalega, če ni v nas nerazložljivega poguma! Krščanstvo je zraslo na pogumu mučencev. Ves čas do današnjega dne je zorelo na pogumu kristjanov, ki so vzeli vero v Vstalega zares. Zato smo tudi kristjani današnjega časa poklicani, da zorimo za krepost poguma, ki je zagotovo spoštovana krepost tudi v današnjem času.
Na duhovnem srečanju se je zbralo približno petdeset mladih, ki so se tudi na ta način pripravili na božične praznike.
K. Balažič SDB
