Še pred nekaj leti je bila Venezuela najbogatejša država Južne Amerike, a v nekaj let podle politike jo je pahnilo v humanitarno krizo. Venezuelsko ljudstvo je pogreznjeno v popolno bedo brez dostopa do hrane in zdravil.
Živilska industrija je bila šibka, saj je Venezuela v preteklosti ves ekonomski razvoj utemeljevala na nafti. Ima eno največjih zalog nafte na svetu, ni pa razvila proizvodnih sektorjev. Skoraj 90% družin živi v revščini, več kot 60% v skrajni revščini.
Police trgovskih centrov so prazne, inflacija je vrtoglava, ljudje so prisiljeni brskati po odpadkih, v upanju, da bodo našli košček hrane. Na podeželju si ljudje skušajo pridelati vsaj nekaj.
Na to pot so se podali tudi salezijanci v kraju Barinas, na severozahodu države. Don Boskovi duhovni sinovi vodijo kmetijsko šolo, ki stoji na velikem kmetijskem posestvu z obdelovalno zemljo, pašniki in čredami. Obiskuje jo okoli 200 dijakov med 15 in 18 leti, ki živijo v domu, kjer vlada mladostno in bratsko ozračje.
»Vlada ozračje zaupanja in velikega spoštovanja mladih do salezijanske skupnosti. Mladi so preprosti, radi imajo naravo in delo na polju,« potrjuje Gianpietro Pettenon, direktor misijonske prokure Missioni Don Bosco iz Turina, ki je obiskal Venezuelo.
Salezijanci so zagnali tri majhne kmetijske projekte:
- prerazporeditev in ponovno oživitev obstoječe farme piščancev;
- popravilo in ureditev nekdanjih čebelnjakov ter oživitev proizvodnje medu;
- zasaditev riža na dveh hektarjih zemljišč.
Pridobljene dobrine bodo lahko uporabili za zadovoljevanje prehrambenih potreb dijakov in učiteljev ter za prodajo.
Gre za zelo preproste projekte, ki pa so zelo pomembni. Odgovarjajo na potrebe ljudi in jim obenem dajejo močno sporočilo upanja: te dejavnosti so v zadnjih letih dejansko opustili zaradi širjenja kraje in vandalizma. Zato ponovna organizacija dela veliko pomeni vsem don Boskovim prijateljem v Barinasu, mladim, učiteljem in salezijancem, ki se morajo preživljati iz dneva v dan.
Povzeto po ANS.