Mitja Š. Franc je v mednarodni družbi salezijancev na Colle Don Bosco zaključil enomesečno šolo za duhovne voditelje na salezijanski način. Ob zaključku se je ponovno oglasil in čeprav bi se lahko razpisal o zadnjih dveh tednih, se je osredotočil na povzetek vsega doživetega.
Zadnji dan smo strnili misli, ki najbolje opisujejo naša doživetja, tudi pred kamero, saj smo posneli kratek intervju za piemontsko inšpektorijo (in bo gotovo objavljen tudi na ANS). Vsak izmed nas je odgovoril na štiri vprašanja, izhajajoč iz svojega doživljanja in lastnih pa vendar skupnih zaključkov vseh 17 udeležencev (Italija, Portugalska, Slovenija, Hrvaška, Peru, Ekvador, Demokratična republika Kongo, Angola, Ekvatorialna Gvineja, Etiopija, Egipt).
- Zapuščina Janeza Boska, spremljanega in spremljevalca: kaj odnašaš s tega področja?
Gotovo ne gre brez mame Marjete in toliko drugih sorodnikov, znancev, prijateljev, vrstnikov, ki so s svojo prisotnostjo, posredovanjem in učenjem vplivali na Janezka (in Janeza). Vemo, da se je Janez Bosko zelo rad vračal iz Turina v svoj domači kraj, tudi s fanti je rad zahajal sem (bratu Jožefu naročil, naj zgradi večjo hišo, da bo lahko služila tudi don Bosku in fantom, ko se bo mudil v teh koncih) ter zajemal iz topline domačnosti in spominov. Nikoli ne smemo in ne moremo zanemarjati lastne zgodovine, lastnih korenin. Prav vsak košček osebne zgodovine je pomemben, pa naj je boleč ali lep. Božje delo se poslužuje tudi najbolj temnih in bolečih trenutkov, da bi izzvalo svobodni in osebni pristanek sodelovanja z milostjo. Don Bosko je v oratoriju fante poznal in jih vodil iz točke, kjer so bili v življenje in v svetost.
- Umetnost poslušanja v odnosu pomoči: kako se ga naučiti in kako ga uporabljati?
Gre za proces – nikoli naučeno ali dokončno osvojeno znanje. Proces, ki zori vedno bolj v poslušnosti Svetemu Duhu, s pomočjo humanističnih znanj in izkušenj ter občutkom za razločevanje Božje in ne-božje volje. Govorica telesa pove veliko o voditelju in o vodenem in jo je potrebno znati brati. Nikakor pa ne moremo mimo premišljevanja Božje besede. Voditelj si mora preko meditacije usvojiti vedno bolj »meditativno pamet«, ki je previdna, poslušajoča in ne obsoja. Gre za t. i. kontemplativno poslušanje. Ko smo praktično vadili med seboj, se je to dalo vsaj malo občutiti in doživeti – na obeh straneh (voditelj in vodeni) in celo kot opazovalec (ki je moral ocenjevati).
- Duhovno vodstvo: skupaj se podvreči Svetemu Duhu. Ali se tega lahko naučimo?
Lahko. Najprej je potrebno sam živeti globoko teološko življenje: po Svetem Duhu, v odnosu z Jezusom, zazrt in pričakujoč Boga Očeta. Ključna pri tej stvari je domačnost in poslušnost Božji besedi, ki nam preko meditacije in molitve odpira vrata resnice in nam skupaj z vodeno osebo kaže pot k popolnejšemu in srečnejšemu življenju. Ne smemo pozabiti tudi na lastno duhovno vodstvo, ko nas nekdo vodi in spremlja (in je lahko tudi naš supervizor).
- Intenzivni mesec šole v Valdoccu in na Colle: kaj ti je osebno dalo in s čim te oplemenitilo?
Težko je vse zaobjeti, saj bo potreben čas, da ideje in znanja dobijo svoje mesto v kontekstu, katerega del sem. Osebno mi predstavlja karizmatično prenovo in osvežitev poklicanosti in poslanstva v delu z mladimi. Vsekakor mi ostaja don Boskova neverjetna integracija in sinteza različnih duhovnosti in pedagoških metod, ki jih izraža v načinu spremljanja mladih (kot bi gledali Frančiška Saleškega 19. stoletja), kar pa tudi mene vabi, da se učim, se urim in poglabljam v današnje humanistične-komunikacijske (predvsem v psihologijo) in duhovne pristope, ki ne črpajo iz vzhodnjaških (in velikokrat modnih) praks, temveč so trdno zakoreninjene v Božji besedi, cerkveni tradiciji in njeni razlagi, v dognanju svetnikov preko spisov. Ostaja mi zaveza in trud v iskanju notranje tišine in meditativnega poslušanja sogovornika. Ne morem tudi mimo lepe izkušnje mednarodnosti sobratov, pristnega bratstva in veličine sadov salezijanske karizme po vsem svetu.
Mitja Š., SDB