V korak z mladimi.

Svetnik priseljencev

Dvanajst tisoč kilometrov loči mesto Boretto v Italiji od mesta Bahía Blanca v pokrajini Buenos Aires v Argentini. Kot tisoče družin tistega časa so se tudi Zattijevi izselili v Ameriko v iskanju boljših življenjskih razmer. Nova okolje, nova kultura in nov jezik so sprejeli mladega Artemija, ki je izkusil nekaj sanj in težav, hrepenenj in radosti, ki jih doživlja vsak migrant, ki zapusti svojo domovino.

Tisoči v iskanju boljše prihodnosti

V drugi polovici 19. stoletja sta italijanski družbeni sistem in agrarna struktura doživela resno krizo, ki je prizadela male kmete in podložnike. Premiki s podeželja v mesto, ki jih je povzročila industrializacija ter koncentracija podeželske lastnine in naraščanje revščine so italijanske kmete spodbudili k izseljevanju v Ameriko.

Od 52 milijonov Evropejcev, ki so se izselili med letoma 1830 in 1930, jih je približno 11 milijonov pristalo v Latinski Ameriki: večina jih je prihajala iz severne Italije in Španije. Skoraj polovica se je naselila v Argentini.

Agrarna kriza je prizadela tudi Boretto, majhno kmetijsko mesto ob reki Pad. Družina Zatti je trpela gospodarske težave. Vsi člani družine, vključno z otroki, so od zgodnjega otroštva delali na polju. Starejši otroci in drugi družinski člani so delali kot delavci ali hlapci na kmetiji, da bi zaslužili za kruh in kašo: »Rojen je bil v revni družini, kjer je bilo veliko ust in malo dohodka, zato je bilo treba delati, če je hotel živeti,« je povzel salezijanec Raúl Entraigas, glavni Zattijev življenjepisec.

Tako kot preostali člani družine je tudi Artemij živel revno življenje delavnih in požrtvovalnih kmetov. Tako kot drugi je v Ameriki videl izhod. Informacije sorodnikov, ki so že bili na tej celini, so bile navdušujoče. Zlasti njegov stric Janez Zatti, ki se je naselil v Bahía Blanci, je deloval kot »glasnik«.

Migracijske verige, mreže poznanstev ter etnična in verska identiteta so omogočale posredovanje novic, odkrivanje priložnosti za delo in izkoriščanje redkih razpoložljivih virov. Prijatelji in sorodniki, ki so že prebivali v »obljubljeni deželi«, so bili pobudniki teh verig. Tako je družina Zatti v začetku leta 1897 odplula v Argentino. Artemij je bil star 16 let.

Vezi in vera, da se počutite kot doma

Po prihodu v Ameriko so se priseljenci, med katerimi je bila velika večina kmetijskih delavcev, posvetili različnim dejavnostim, ki so jim omogočale preživetje in v najboljšem primeru rahlo socialno napredovanje. Zattijevi so prispeli v Argentino 7. februarja in se naselili v Bahía Blanci, takrat majhnem mestu na jugu pokrajine Buenos Aires.

Podpora družinskih članov in solidarnost socialnih mrež, kot so društva za medsebojno pomoč in Cerkev, so migrantom olajšali vključevanje v družbeno, kulturno in delavsko življenje. Don Boskovi salezijanci, med katerimi je bilo veliko Italijanov, so se zavzemali za takšno vključevanje v lokalno družbo.

Kot del migracijske verige je Artemij deloval kot svetovalec za nove prišleke v državo: »Slišal sem, da je bratranec Iginio prišel iz Italije, natančneje iz nepozabnega Boretta. Iz daljne Patagonije mu želim veliko sreče (…) Svetujem mu, naj se ne pusti ujeti v past (to velja za vse) tistemu šefu, ki z izgovorom nujnosti sili ljudi delati tudi med počitnicami, pri čemer pravi in v praksi izvaja to, kar je že slišal, da je v Ameriki vse dovoljeno, samo da zaslužiš denar.«

Družina Zatti, verna družina, vajena kmečke pobožnosti, je redno obiskovala župnijo Boretto. V Argentini se je Artemij, tako kot vsi njegovi bratje, vključil v župnijsko življenje in kmalu postal zavzet udeleženec dejavnosti, ki so jih organizirali salezijanci. V stiku z njimi sta se v njem rodila redovni poklic in želja, da bi postal salezijanec.

S spominom na domovino

Priseljenci, tudi tisti, ki so se pridružili »gostoljubnim« družbam, kot je bila družina Zatti ob koncu 19. stoletja, so doživljali revščino in negotovost. Čeprav so poskušali ohraniti vezi s svojim krajem, so na lokalni ravni gradili nove vezi, da bi si utrli pot. Artemij je prek posrednika stopil v stik z župnikom v Borettu in ta je poslal pozdrav vsem rojakom: »Pisal sem očetu Kostantu Solianu v Boretto in prosil za potrdili o krstu in birmi. Že mi jih je poslal in poskrbel, da je poslal pozdrave vsem vam in ‘Borettovcem’, ki živijo v Bahía Blanci.«

V Artemijevem življenju lahko vidimo njegovo odpornost ob soočanju z nesrečami v novem življenjskem kontekstu: negotovo delo, nedokončan študij, resne zdravstvene težave, negotovost glede prihodnosti. Kljub vsemu si je opomogel. Leta 1914 je kot državljan Argentinske republike prejel državljansko izkaznico. Šele leta 1934, ob don Boskovi kanonizaciji, se je vrnil v Italijo in obiskal svojo domovino.

Svetnik priseljenec

Na migracije, ki so lahko prostovoljne ali prisilne, posledica ekoloških nesreč, gospodarskih kriz, skrajne revščine ali oboroženih spopadov, katerih obseg in pogostost se nenehno povečujeta, vplivajo različni dejavniki.

Države, kot je Argentina, še vedno vsako leto sprejmejo več sto tisoč migrantov, zlasti iz drugih delov Latinske Amerike, čeprav v manjši meri kot ob koncu 19. stoletja. Tako kot v drugih delih sveta je tudi tu salezijansko delo točka srečanja in vere za družine migrantov ter kraj izobraževanja in rekreacije za njihove otroke in mladino.

Hkrati pa se zaradi različnih dejavnikov veliko ljudi iz Argentine preseli v druge kraje. Tako kot družina Zatti odhajajo v iskanju novih priložnosti, v lovu za sanjami, s težavami in strahovi.

Tako nekdaj kot danes migranti kljub pomanjkljivostim, krivicam in neenakostim uporabljajo svoje posebno znanje, mreže in spretnosti, da si utirajo pot in gradijo boljšo prihodnost. Tako pomagajo oblikovati močnejše, bolj raznolike in odporne skupnosti v novih družbah in kulturah, v katere prihajajo.

Zatti in med njimi Artemij sta se v Argentini zapisala v zgodovino. Priseljenec iz Boretta je našel svoj poklic pri salezijancih in živel polno življenje. Pozneje se je v Viedmi trdno zavezal poklicu brezpogojnega služenja. Njegova življenjska pot je bila posvečena Bogu in najrevnejšim, zaradi česar se ga spominjamo kot »sorodnika vseh ubogih« in preprostega svetnika, ki je bil blizu ljudem. Svetnik priseljencev, upanje za težke čase.

Ariel Fresia, SDB, Boletin Salesiano Argentina

Morda vas zanima tudi