»Rad bi se zahvalil salezijancem. Lepo je videti ljudi, ki jih skrbi za nas. Hvala za vaš topel sprejem, za vso pomoč in podporo … Naj vas Bog blagoslavlja!« pravi Roman, ukrajinski prostovoljni šofer. Tudi on je med salezijanskimi sodelavci kot prevoznik med Poljsko in svojo državo. Nazadnje je humanitarno pomoč iz Krakova prepeljal naravnost v Kijev.
»Vse delovanje usklajuje škofija Kijev-Žitomir, ki jo vodi salezijanski škof Witalij Krywycki. Prosil nas je za konkretno pomoč in dejansko odpošiljamo polne tovornjake pomoči,« dodaja Andrej Politch, salezijanec iz poljske inšpektorije Krakov, ki deluje v Ukrajini. Pri logistiki pomagata salezijanca Michal Krol in Roman Sikon, sicer člana ekipe salezijanskega družbenega obveščanja, ki o pomoči v vojni tragediji pravita: »Na kamion najprej zložimo hrano, ki je najtežja, sicer bi pomečkala spodnje škatle. Hrana zavzema več ali manj 60 % blaga. Na vrh dodamo škatle z lažjim materialom, kot so rjuhe, spalne vreče in zdravila.«
Sporočila hvaležnosti salezijancem prihajajo iz mnogih strani. Tudi Tatiana, mlada begunka iz Ukrajine, ki je že tri tedne v Krakovu. »Najprej se želim v imenu vseh Ukrajincev zahvaliti, da nas tukaj tako toplo sprejemate,« je dejala med svojim pričevanjem v nabito polni cerkvi. »Zahvaljujoč vam bomo preživeli to vojno.«
Dekle se je spomnilo groznih trenutkov bega z lastnega doma, ko ni vedela, kaj vzeti s seboj in kaj pustiti. Nazadnje je morala na hitro oditi brez kakšnega debelejšega kosa oblačila, ki bi jo ščitil pred mrazom. »Nenehno molimo, da bi se vojna končala in vse vas prosim, da molite v ta namen.«
Andrij in Roman, stara 14 in 15 let, obiskujeta salezijanski oratorij. Bežno sta se poznala že v Ukrajini, beg na Poljsko pa ju je tako rekoč bratsko združil. Potovala sta skoraj 20 ur. V avtomobilu, registriranem za sedem ljudi se jih je gnetlo 17! Ko so prišli na mejo, so izvedeli, da moški ne morejo zapustiti Ukrajine. »Z avtomobilom so se vrnili nazaj, neka druga družina pa se je povezala z nami pod vodstvom moje mame, da smo prišli na Poljsko,« se spominja Andrij.
Fanta sta zdaj vedno skupaj in obiskujeta oratorij sv. Janeza Boska v Varšavi, kjer se srečujeta z drugimi mladimi begunci in z njimi delita skrbi, igro in sanje. »Prej nisem poznal salezijancev. Ko mama prišla v salezijanski center, je videla ukrajinsko zastavo in mislila, da je kakšen informativni center. Ko se je vrnila, mi je dejala, da je odkrila čudovit prostor, kjer živi velika družina,« pripoveduje Roman.
ANS
