Viedma, okoli leta 1940. Salezijanec brat Artemij Zatti je že nekaj let duša bolnišnice sv. Jožefa, ki jo salezijanci vodijo od konca 19. stoletja v tem mestu v argentinski Patagoniji. Kraj, kjer skrb za življenje ni omejena le na fizično zdravje, ampak je ljudem na voljo celostna oskrba … vsem ljudem.
Revni poljedelec je že več mesecev v bolnišnici. Hvaležen je bil za vse, kar je Artemij Zatti storil zanj, ne da bi od njega kar koli zahteval, saj ni mogel plačati. Želel se mu je zahvaliti. Ker ne ve, kako, mu je dejal: »Hvala za vse, gospod Zatti. Pozdravljam vas in pošiljam pozdrave tudi vaši ženi, čeprav je nimam veselja spoznati.« »Tudi jaz ne,« je v smehu odgovoril Zatti.
Pri velikih stvareh se lahko pretvarjamo. V majhnih stvareh se človek pokaže takšen, kakršen je. In v tem odgovoru lahko zasledimo nekaj iz življenja in srca Artemija Zattija.
Sosed in brat
Zatti je izkusil izkoreninjenost, izselitev, ekonomske omejitve, zaradi katerih je moral prekiniti študij in delati ter težave pri uveljavljanju v svoji skupnosti. Vsi vidiki so simptomi revščine. To mu je, paradoksalno, pomagalo razumeti bolečine in potrebe revnih.
To bližino mu daje salezijanski poklic redovnika brata. Don Bosko meni, da so salezijanci bratje močno vzgojno prisotni med mladimi in v ljudskih slojih. To uresniči v italijanskem družbenem okolju na začetku industrijske revolucije, v katerem ljudje več ne čutijo z vsem, kar je »samostansko« ali »klavzurno«.
Preprostost in odsotnost »cerkvenih oblik« pri salezijancih bratih – kar se ne naša le na njihovo obleko ali naloge, ki jih opravljajo, temveč na njihov način razmišljanja, pogled na svet, ki ga razumejo kot prostor, kjer raste in se razvija Božje kraljestvo – jim omogočata, da so blizu in se gibljejo v okolju in med ljudmi, ki bi bili sicer daleč od vere.
Zato poklic salezijanca brata ni toliko v tem, kaj lahko ali ne more storiti, ampak kako biti v tem, kar počne. Zato salezijanci bratje večkrat opravljajo naloge in poslanstvo, ki v salezijanski dejavnosti niso običajni. Artemij Zatti je na primer opravljal poslanstvo medicinskega brata.
Zattijeva poklicanost v poklic salezijanca brata ni posledica pomanjkanja, ker »ni imel druge izbire«, saj mu je tuberkuloza, za katero je zbolel v salezijanskem semenišču v Bernalu, preprečila, da bi nadaljeval svoje sanje o salezijanskem duhovništvu. Na podlagi teh okoliščin je raje našel drugačen način za razvoj svojega življenja in želje, da bi služil in bil srečen. Kot se pogosto zgodi, se iz bolečine in omejitve lahko rodi presežek ljubezni in veliko širša obzorja, kot jih pričakujemo.
Bližina gospoda Zattija se kaže v še neki podrobnosti: naokoli se giblje s kolesom. Ponujali so mu avto, da bi hitreje dosegel več ljudi, da bi bil učinkovitejši … Ponudbo je vedno zavrnil. Najraje se vozi s kolesom, ki mu omogoča, da se ustavi in preživi čas z ljudmi.
Veselje
Dr. Ecay, zdravnik v bolnišnici, ga je nekoč vprašal: »Gospod Zatti, kako ste vedno dobre volje?« Zatti mu je odgovoril: »To je preprosto, doktor: pogoltni grenko in izpljuni sladko.«
Vesel obraz in humorno odzivanje tudi v najtežjih okoliščinah izhajata iz srca, ki je pomirjeno z Bogom in se čuti ljubljeno, zato zna umirjati položaje in prepoznati bistvene stvari.
Morda bi Zatti osebi, ki je poslala pozdrave njegovi ženi, lahko odgovoril z dejstvi, osredotočenimi na teologijo verskega življenja, vendar je bil njegov odgovor drugačen. Razumel je, da je poklic salezijanca brata manj znan in razumljen, včasih celo premalo družbeno priznan glede na to, kako družba ceni lik duhovnika. Vendar Zattija to ne skrbi in ne žalosti. Zaveda se, da so še vedno bistveni ljudje – Daj mi duše, drugo vzemi – in njihova blaginja, ter se jim posveča.
Medicinske sestre, ki so ga včasih ujele ob 5.30 zjutraj, še pred molitvijo s salezijansko skupnostjo, kapeli z obrazom, pritisnjenim ob tla, v globoki molitvi, so dobro vedele, kje je Zatti našel moč, da je nadaljeval včasih neravno in težko pot služenja drugim.
V skupnosti
V bolnišnici je bila vedno dobra ekipa, ki jo je Zatti oblikoval po svoji presoji. Tam so delali tudi drugi salezijanci in hčere Marije Pomočnice ter več zdravnikov in medicinskih sester. Začetna motivacija vseh je bila, da bi s strokovnostjo in celostnim pogledom na človeka pomagali tistim, ki to najbolj potrebujejo. Z Zattijevega vidika pa je bil njegov namen pomagati tistim, ki so delali z njim, da bi rasli v veri.
Neki zdravnik, ki je resno dvomil o svoji veri, je celo dejal: »Pred Zattijem se moja nevera zamaje … Če so na zemlji svetniki, je on eden izmed njih. Ko v operacijski dvorani vzamem skalpel in ga vidim, kako pomaga pri operacijah s svojo modrostjo medicinskega brata in z rožnim vencem v roki, je ozračje napolnjeno z nečim nadnaravnim …«.
V molitvi na priprošnjo gospoda Zattija je zapisano: »Naj nam veselje, da ga vidimo sijati v nebesih tvojih svetnikov, pomaga pričevati o tvoji luči. Njegovo življenje Jezusovega sledilca v don Boskovem stilu naj nas spodbuja, da bomo vedno znova razmislili o svoji poti in se v svojem poklicu in poslanstvu pustili oblikovati Bogu v vsakodnevnem delovanju.«
Roberto Monarca, Boletin Salesiano Argentina