»Peti don Bosko«, kot so ga ljubkovalno imenovali, torej četrti don Boskov naslednik na čelu salezijanske družbe, je bil Peter Ricaldone. Skoraj 20 let (1932-1951) je bil vrhovni predstojnik v obdobju, ko se je neposredni stik z ustanoviteljem zaradi časovne oddaljenosti zaključeval. Zato si je močno prizadeval, da bi se salezijansko izročilo pravilno prenašalo in so ga opredelili tudi kot »kodifikatorja« don Boskovega duha.
Utrdil ni le duha, ampak tudi salezijansko poslanstvo in posledično strukture v obdobju močnega razmaha in številnih navzočnosti. V času njegovega vodenja je bil don Bosko razglašen za svetnika (1934), mati Mazzarello za blaženo (1938), prav tako Dominik Savio (1950). Deloval je na različnih področjih: povečal je baziliko Marije Pomočnice v Turinu; postavili temelje bodoče knjigarne in založbe LDC za vzgojo in izobraževanje katehetov ter širjenje katekizmov in učnih pripomočkov. Leta 1940 iz Vatikana prejel odlok, s katerim je bila ustanovljena Papeška salezijanska univerza (PAS) v Turinu. Spodbudil gradnjo don Boskovega svetišča in tehnične šole v don Boskovem rojskem kraju na Colle.
Ob tem ne moremo pozabiti temnih strani, s katerimi se je moral soočiti, kot sta druga svetovna vojna in versko preganjanje v Španiji. Vendar je v njem vedno ostala predanost Božji previdnosti in zavezanost don Boskovem duhu v njegovi pristni in celoviti obliki.
Z njim se začnejo pojavljati nekatere značilne poteze modernosti in vloga vrhovnega predstojnika, kot jo razumemo danes: bil je na primer prvi, ki je začel potovati po svetu, da bi srečal vse svoje sobrate.
Tudi v vezilih, ki so vsa zapisana Glasilih vrhovnega sveta, je znal združiti tradicijo in inovativnost: tudi on je zazrt v don Boska in ohranja kratko in jedrnato obliko, res pa je tudi, da je prvi objavil poseben »Komentar« ob Vezilu.
Poleg tega njegova vezila postajajo sporočila in vabila za vso salezijansko družino in ne več kot usmerjen kanal na določene skupine (edina izjema je tisto iz leta 1935).
Njegovo prvo vezilo govori o teološki kreposti ljubezni do bližnjega (1933) in je postalo skoraj programski manifest, ki se nanaša na srce evangelija in don Boskovega življenja.
Različna vezila so povezana z določenimi zgodovinskimi dogodki, kar je Ricaldone izkoristil za vključitev v projekt poznavanja in aktualizacije don Boska. V tem smislu čast oltarjev nekaterih velikih salezijanskih pričevalcev v njegovih vezilih ni mogla ostati neopažena.
Druga vezila – vsa iz vojnega in povojnega časa – zaokrožujejo krog teoloških kreposti in štirih glavnih kreposti in zato tudi vabijo, da se z vero, upanjem in ljubeznijo soočimo v različnih življenjskih okoliščinah ter se okrepimo s preudarnostjo, pravičnostjo, zmernostjo, da bi lahko spremenili svet na bolje.
Ricaldonejeva vezila med drugim poudarjajo don Boska, ki ga predlaga za vzor salezijancem in mladim, da bi udejanjali njegove tri velike ljubezni: do Jezusa v Najsvetejšem, Marije Pomočnice in papeža.
Med najpogostejšimi temami je tudi salezijansko poslanstvo, tako intelektualno kot organizacijsko (Ricaldone je veliko pisal o šolstvu, kmetijstvu, salezijanski vzgoji in duhovnosti; za to je prejemal tudi priznanja).
Tudi druge teme, lastne don Bosku in njegovim naslednikom, se vključujejo v vezila: ljubezen do mladih (1951), revščina (1936) in ponižnost (1952).
1933 Vsem: »O vsakem mislimo dobro, govorimo dobro, delamo dobro«.
1934 (Razglasitev don Boska za svetnika) »Don Bosko nas spodbuja, da se posvetimo s čistostjo življenja. Svetost je čistost.«
1935 Vsem: »Zvesto slediti v vsem naukom svetega Janeza Boska.«
Salezijancem: »Zvestoba konstitucijam, predpisom, tradiciji, metodam in ustanovam Družbe.«
Gojencem: »Zvestoba predpisom in evharističnemu izročilu.«
Bivšim gojencem: »Naj bo vsak njihov dom pravi mali salezijanski dom, v katerem naš oče sladko kraljuje s svojim duhom.«
1936 »Zavedanje, ljubezen in praksa evangeljskega uboštva nam prinaša časno srečo in večne dobrine.«
1937 »Gojimo evharistično pobožnost po naukih in praksi sv. Janeza Boska.«
1938 »Posvečajmo delo z duhom in dejavnostjo svetega Janeza Boska.«
1939 »Po zgledu in v duhu sv. Janeza Boska posvečujmo veselje, počitek in zabavo.«
1940 »Sv. Janez Bosko nas vabi, da bi v svojih domovih in še posebej v prazničnih oratorijih vedno in praktično ohranjali največjo čast katehetskega pouka in verske vzgoje.«
1941 »V spomin na novo mašo, ki jo je sv. Janez Bosko daroval 6. junija 1841, počastimo katoliško duhovništvo tako, da oznanjamo njegovo veličino in vneto spodbujamo duhovniške poklice.«
1942 »Intenzivno živimo dobrodelnost. Ljubezen do Boga, ljubiti ga nad vsemi ljudmi in stvarmi; dobrodelnost do drugih v mislih, besedah in dejanjih.«
1943 »Odprimo svoja srca upanju: Bog je naš Oče. Tu je Mati Marija Pomočnica. Iz nebes pazi na nas Oče, Učitelj, Vodnik, sv. Janez Bosko.«
1944 »Bližajmo se Bogu s polnostjo vere.«
1945 »Največja previdnost v besedah in dejanjih.«
1946 »Uresničujmo krepost pravičnosti do Boga in do drugih.«
1947 »MOČNI SMO: v premagovanju strasti; pri prenašanju in premagovanju preizkušenj; v pridobivanju mnogih duš za Boga.«
1948 »Udejanjamo krepost zmernosti pri čustvih in skrbi za telo.«
1949 »Rastimo in širimo pobožnost do Marije Pomočnice vsepovsod in med vsemi.«
1950 (Sveto leto): »Poznati, ljubiti, braniti papeža.«
1951 (Beatifikacija Dominika Savia): »Blaženi Dominik Savio nas spodbuja, naj zvesto izvajamo vzgojni sistem svetega Janeza Boska.«
1952 »V tem svetu, prevzetem zaradi ponosa, je nujno vaditi ponižnost. Ponižnost je sijaj resnice. Ponižnost dela veselo življenje v družinah, skupnostih in družbi. Ponižnost je zanesljiv ščit čistosti.«
ANS