Jubilejno leto sv. Frančiška Saleškega se je izteklo: 28. decembra 2022 je minilo 400 let od njegove smrti, 24. januarja pa obhajamo njegov liturgični praznik. Ob zaključku tega pestrega leta se vsi, ki smo na različne načine povezani s salezijansko duhovnostjo, bolje zavedamo velike globine in aktualnosti te bogate dediščine.
Salezijanska duhovnost
Med različnimi redovi, ki so pognali iz rodovitnega nauka in življenjskega zgleda sv. Frančiška, ima gotovo posebno mesto red Marijinega obiskanja (vizitatinke), saj so med vsemi edina redovna skupnost, ki jo je sam Frančišek neposredno ustanovil. Prvi samostan reda se rodi leta 1610 prav v mestu Annecy in njegov temeljni kamen je sv. Ivana Šantalska, Frančiškova duhovna hči, s katero je bil globoko duhovno povezan. To je kontemplativni red, ki pooseblja bistvo duhovnosti Frančiška Saleškega: Božja ljubezen kot središče stvarstva in predvsem človeškega srca. Tako piše ženevski škof v svojem najbolj obsežnem delu Razprava o božji ljubezni: »Človek je dopolnitev vesolja, duh je dopolnitev človeka, ljubezen je dopolnitev duha in darujoča se ljubezen dopolnitev ljubezni« (prav tam X,1). Vsak človek nosi v sebi globoko vpisano domotožje po Bogu in more najti svoje popolno uresničenje le v njem. Zato je molitev, ki je iskanje božjega obličja in priprošnja za vse ljudi, temeljno »delo« v tem življenju! Sv. Frančišek je bil prepričan v to in se je zavedal, da nobena evangelizacija in pastoralna praksa ne more biti uspešna, če ji Bog ne da rasti in milosti. Tako je podpiral ustanovitve in prenovo mnogih samostanov, predvsem tudi vstop prenovljenega terezijanskega Karmela v Francijo.
Poslanstvo vizitatink
Posebnost novega reda vizitatink pa je bila udejanjiti strmenje po čim polnejši združitvi z Bogom in skladnosti z njegovo voljo preko preprostosti in skromnosti. Ne po poti strogih zunanjih pokor, ampak po ljubezni, ki se izraža v preprostem vsakdanjem življenju in v posebni pozornosti na vse potrebe bližnjih. Poleg tega so prve sestre tudi obiskovale bolnike, ampak to ni bil prvi cilj te nove ustanove. Tudi ta aktivnost je bila v okviru salezijanske duhovnosti globoko kontemplativna in je omogočila sestram, da so ohranjale ravnovesje in živele pristno molitveno in daritveno eksistenco.
Kontemplativna ekstaza je pristna, kadar gre z roko v roki z bližino do ljudi in do vsega stvarstva, kadar postane »ekstaza življenja in del«. Tako so naši samostani poklicani, da postanejo vse bolj zibel vere – človečnosti – kulture ter kraj pristnega srečanja z Bogom, s samim seboj in z bližnjim.
Širitev
Ko se je red Obiskanja začel širiti preko meja Frančiškove škofije in Savoje v Francijo, je ta oblika kontemplacije vzbudila dvome: lyonski škof De Marquemont je vztrajal, da bi tudi vizitatinke morale sprejeti strogo klavzuro. Po globokem premisleku in molitvi je Saleški skupaj z Ivano Šantalsko presodil, da bo dobro sprejeti mnenje francoskega prelata, saj to ni vplivalo na pristno naravo novega reda. Ohranila se je možnost duhovnih vaj in obnove znotraj samostana tako za samske kot za poročene žene. Poleg tega so sestre nadaljevale z aktivnim prisostvovanjem v družbi preko srečanj v govorilnici (prostor v samostanu, namenjen obiskom), duhovnim spremljanjem in katehezo. Po navadah tedanjega časa, glede na to, da ni bilo šol za dekleta, so se posvečale tudi vzgoji.
Vizitatinke danes
Vse to nam, sestram Marijinega obiskanja tretjega tisočletja, ki smo podedovale to veliko duhovno bogastvo, mnogo pove. Je izziv, da živimo meniški poklic z duhovnostjo, ki jo prepreda globoka človečnost. Na višku združenja z Bogom ni odmaknjenost, odtujenje od sveta. Kontemplativna ekstaza je pristna, kadar gre z roko v roki z bližino do ljudi in do vsega stvarstva, kadar postane »ekstaza življenja in del«. Tako so naši samostani poklicani, da postanejo vse bolj zibel vere – človečnosti – kulture ter kraj pristnega srečanja z Bogom, s samimi seboj in z bližnjim.
Vizitatinke in Slovenke
Kaj pa v Sloveniji? V samostanu Marijinega obiskanja v Thurnfeldu v Avstriji so slovenske sestre že mnogo let molile, da bi lahko ustanovile samostan v domovini, ko se je leta 1939 ponudila priložnost za to. Prispele so najprej v Studence pri Mariboru (danes del mesta Maribor) in nato na Mestni trg v Ljubljani, kjer so ostale do leta 1947. Vendar stanovanje ni bilo primerno in tako so se po zanimanju pomožnega zagrebškega škofa Josipa Lacha premestile v Zagreb, kjer se samostan nahaja še danes.
Trenutno sva tukaj dve Slovenki, s. Maria Margherita – Klavdija Cingerle iz Bukovice, in s. Maria Serena – Irena Babnik iz Šempetra pri Gorici.
Še druge Slovenke pa so živele v samostanih Obiskanja v tujini, tako v Avstriji kot v Italiji. V Furlanski nižini se nahaja malo mestece San Vito al Tagliamento (sv. Vid ob Tilmentu) in tu so vizitatinke navzoče vse od leta 1708, prišle pa so naravnost iz Annecya (Monastero della Visitazione S. Maria). Med sestrami, ki so bivale v tej hiši, najdemo priimke: Doliach, Dwornick, Delhin, Cicigoi, Daris, Presseren (Prešeren), Tauceri (Tavčar) …
Pot poklicanosti
Trenutno sva tukaj dve Slovenki, s. Maria Margherita – Klavdija Cingerle iz Bukovice, in s. Maria Serena – Irena Babnik iz Šempetra pri Gorici. M. Margherita je tu od leta 1992, jaz pa sem vstopila šest let pozneje.
Sestra Margherita je že delala v tiskarni v Italiji. V iskanju poklica je nekaj mesecev delila izkušnjo s slovenskimi uršulinkami, a je spoznala, da jo Bog kliče v kontemplativen red. Odločilno je bilo branje Povest duše sv. Terezije Deteta Jezusa: dejansko je sv. Terezija pridobila mnogo od Sv. Frančiška Saleškega, v družini je bil zelo navzoč njegov nauk in vzgled. Njeni starši so našli v salezijanski duhovnosti vir moči za vsakdanje življenje ter za pot svetosti, ki lahko cveti v kateremkoli življenjskem stanju. S. Margherita je tako po posredovanju duhovnega voditelja spoznala samostan v San Vitu in tukaj z veseljem ostala.
V samostanu San Vito al Tagliamento nas je dvanajst sester. V skupnosti smo zelo povezane in skupaj gledamo v prihodnost, medtem ko skušamo vsak dan spoznavati, kaj danes »govori Duh Cerkvam«.
(Raz 2,7)
Sama sem že med leti gimnazije v Novi Gorici resno razmišljala o redovnem poklicu in vedno je v meni bivala nagnjenost h kontemplaciji. Tudi meni je branje Povest duše odprlo nova obzorja ter mi je dalo zaslutiti, kakšna duhovnost mi je bila blizu … Med študijem na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani sem skušala globlje spoznati, če me Gospod morda kliče h karmeličankam ali klarisam, a me je srce potegnilo k Saleškemu. Bilo mi je težko zapustiti domovino, a čutila sem, da je to moja pot. Zdaj, po petindvajsetih letih, sem globoko hvaležna, da me je Bog pritegnil v to duhovnost, ki jo nenehno odkrivam kot izredno svežo, pristno evangeljsko in sodobno.
V samostanu nas je dvanajst sester, vse ostale so Italijanke in prihajajo iz Furlanije – Julijske krajine. V skupnosti smo zelo povezane in skupaj gledamo v prihodnost, medtem ko skušamo vsak dan spoznavati, kaj danes »govori Duh Cerkvam« (Raz 2,7).
s. Maria Serena – Irena Babnik, Red Marijinega obiskanja
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 1/2023
