Mykhaylo Chaban je predstojnik ukrajinske salezijanske vizitatorije grško-katoliškega obreda in ravnatelj družinske hiše Don Bosco v Lvovu.
Kakšno je trenutno stanje v Ukrajini?
Stanje se nenehno spreminja. Pred dnevi je ruska vojska bombardirala podporno bazo blizu nas. Umrlo je 35 ljudi. Glavno mesto Kijev je pod nenehnim ognjem. Ljudje hočejo zbežati, a izhodov ni. Med poskusom pobega nanje strelja ruska vojska. Ljudje umirajo na ulicah, umirajo med nakupovanjem kruha. To je absolutni teror in zelo žalostna situacija. Tudi v Lvovu so ponoči stalna opozorila o bombnih napadih. Ljudje iščejo zavetje v kleteh ali na drugih mestih. Življenje je težko. To je vojna in vse se lahko zgodi.
Zdi se, da želi ruska vojska okupirati vso državo. A to se je izkazalo za težje od pričakovanega, odpor je velik. Ljudje so neverjetno pogumni. V nevarnosti za življenje gredo na ulice. Demonstrirajo mirno, brez orožja in vpijejo: »Hočemo svojo svobodo! Nočemo pripadati Rusiji!«
Kako so otroci in mladi?
Otroci in mladostniki so zelo zaskrbljeni in prestrašeni. Vojna je grozna za otroke. Poskušamo ustvariti malo normalnosti: z igranjem nogometa, učenjem ali drugimi dejavnostmi. To naj bi jim olajšalo življenje in jim zagotavljalo varnost. Seveda to ni mogoče v mestu, ki je pod nenehnim ognjem. Zato smo otroke evakuirali. Na Slovaškem sem obiskal 55 fantov iz našega družinskega doma. Na srečo so dobro. Hodijo tudi v šolo in se učijo lokalnega, slovaškega jezika. So me pa nenehno spraševali, kdaj se bodo lahko vrnili domov.
Poleg tega se lahko udeležujejo spletnega pouka v ukrajinski šoli. To je pomemben korak k normalnosti. V Ukrajini je spletni pouk na voljo v državnih šolah. Fantje in dekleta imajo dostop do izobraževanja. Država skuša to omogočiti povsod.
Kaj ljudje najbolj potrebujejo?
Ljudje potrebujejo hrano, vodo in tudi zdravila. Povsod primanjkuje tudi kruha. Zato prinašamo kruh in moko na območja, ki jih najbolj potrebujejo.
Potrebujejo tudi psihološko podporo. To je trenutno velik problem v naši skupnosti. Ljudje so obupani in jim gre zelo slabo. Pred časom je nad našimi glavami preletel helikopter. Videl sem, da se ljudje želijo takoj skriti. Njihov strah je bil zelo velik. Nujno potrebujejo pomoč in psihološko podporo. Našo ekipo, ki dela s travmatiziranimi otroki, pripravljamo na širše delo z vsemi ljudmi. Skušali bomo pomagati pri premagovanju travm vojne.
Kaj je za vas največji izziv?
Največji izziv je živeti življenje kot pred vojno. Normalno življenje. Pomagati želimo predvsem mladim: da se ukvarjajo s športom, da igrajo nogomet in da lahko hodijo v službo. Potrebujejo vsakdanje življenje. Veliko razmišljamo o tem, kako to doseči. Na nekaterih območjih, ki jih je napadla ruska vojska, je to nemogoče. To je zelo depresivno in moteče. Prav tako vsak dan umre toliko ljudi. Vsi smo kristjani, to je nesprejemljivo. Svetovna solidarnost z Ukrajino je fantastična, vendar se bojim, da same sankcije, ki sta jih proti Rusiji uvedle Evropa in ZDA, ne bodo dovolj. Vsak dan molimo za mir.
Povzeto po: Don Bosco Mission Bonn
