Opravlja eno najbolj kočljivih služb v vrhovnem svetu salezijanske družbe in ima v njem tudi najdaljši staž služenja. Vrhovni ekonom, salezijanec brat Jean Paul Muller predstavlja nekatera zanimiva razmišljanja in vidike svojega dela v salezijanskem poslanstvu.
Kakšna je vaša izkušnja 28. vrhovnega zbora salezijanske družbe?
Najprej hvaležnost za to izkušnjo. Priznam, da me je presenetil način komunikacije, ki je bil hiter in moderen. Takoj je bilo jasno, kaj je pomembno, s čim se bomo soočili in kdo kaj počne.
Navzočnost mladih je poudarila njihove prednosti, ki morajo biti tudi naše prednosti. Spodbudili so nas, naj se bolj potrudimo uresničevati njihove sanje za boljši in pravičnejši svet, z manj odpadki in brez razlikovanja.
Katere so bile glavne smernice vašega dela v preteklem šestletju?
Temeljno smo iskali uravnoteženost med salezijanskim poslanstvom, ki se v različnih svetovnih razmerjih vedno spreminja in iskanjem finančnih virov na popolnoma spremenjenem trgu iskanja sredstev. To je bil velik izziv za lokalne in inšpektorialne skupnosti. Zelo so se povečale prošnje za pomoč Centralnemu sedežu, da bi pokril stroške za tekoče poslovanje, upravljanje revnejših inšpektorij in za začetno formacijo sobratov.
Naša družba ni trgovsko podjetje. Smo inštitucija z vrednotami, ki jih moramo braniti v sekulariziranem svetu. Hvala Bogu opažam, da obstaja močan čut solidarnosti, da smo resnično bratska skupnost v redovniškem življenju.
V zadnjih letih smo bili pred nenehnim izzivom, kako zaključiti nekatere pravne spore, ki že vrsto let spremljajo Družbo. Veseli smo, da smo v prav dneh 28. vrhovnega zbora dosegli stopnjo, ki kaže na »luč v predoru«. Ne smemo pozabiti na pozitiven znak našega ekonomskega upravljanja, to je zmanjševanje dolgov v zadnjih letih.
In končno je dejstvo, da so mnoge inšpektorije uspele odpreti nove in zahtevne strukture v prid mladim v težavah, zame dokaz, da nam Božja previdnost stoji ob strani. To je dokaz, da se za projekte, resnično namenjene revni mladini, vedno najdejo prijatelji in dobrotniki, ki jih velikodušno podpirajo.
Kako vidite svoje področje čez šest let?
Čas je za odgovore na temeljna vprašanja. Vprašati se moramo, kako bomo na primeren in donosen način nadaljevali z delom v naši Družbi glede na odhodke za salezijansko poslanstvo in prihodke, ki so v večini darovi. Dolgoročno jih je potrebno uravnotežiti. V redovni družbi, kot je naša, se ne moremo izogniti vprašanjem pastoralnega in finančnega načrtovanja ter samo skrbi za mlade in sodelavce v naših centrih. Misliti moramo tudi na člane skupnosti, na posamezne sobrate, njihove potrebe glede začetne in trajne formacije …
Odgovornost naše Družbe je »decentralizirana in subsidiarna«, kot je to značilno za celotno katoliško Cerkev. To pa zahteva osnovno medsebojno zaupanje, visoko razpoložljivost za pogovor, komunikacijo in izmenjavo, ki vključuje tudi preiskave in preverjanja.
Moč in ob enem slabost je vsak posamezen sobrat (in laik) ter njegovo pogosto slabo razumevanje ekonomije. Uradi za razvoj, nadzorni organi na inšpektorialni ravni in svetovalni koncepti, vzpostavljeni v zadnjih šestih letih, so bili potrebni in prepričan sem, da lahko postopoma dosežemo večjo strokovnost v našem upravljanju (na lokalni, inšpektorialni in svetovni ravni).
Resnični in veliki izzivi, ki zahtevajo našo pozornost, izhajajo iz razvoja tega sveta. Mislim, da bo politični in družbeni razvoj Južne Amerike vedno bolj vplival na naše delo in skrb za mlade.
Prav tako ne moremo zanikati težav glede globalnega segrevanja, pomanjkanje vode v velikih delih sveta, valov revščine in lakote kot posledice covida-19, rasti velemest na vseh celinah, večanja suženjstva revnih … Vse to zahteva nov način salezijanske navzočnosti. In če naj bi salezijanski predstojniki iskali prave poklice v misijonskem duhu, mora ekonomija ustvariti pogoje za uresničitev teh idej.
Od don Boskovih časov je vsak vrhovni predstojnik poudarjal načelo: »Kar ne more storiti en sam sobrat, smo to sposobni mnogi in skupaj.« Naša moč je v vzajemni pomoči: veliko nas je, z močmi, ustvarjalnostjo in energijo. Misel o skupnem življenju kot »globalnem bratstvu« je za prihodnost zelo pomembna in osrednjega pomena za naše preživetje glede na velike izzive, s katerimi se soočamo. V mislih imam ustrezno formacijo mladih salezijancev, zagotovilo skupnostnega življenja z najmanj štirimi sobrati, upravljanje ustanov pod laiškim vodstvom, ki potrebujejo močno spremstvo, izzive covida-19, ekološko vzdržnost, družbeno sodelovanje v svetu, razdeljenem na različne antropološke modele …
Pri vseh teh izzivih ne smemo zanikati ekonomskih osnov. Trg in vrednote, denar in poslanstvo, boj proti revščini: vse to je povezano in del salezijanske karizme. Poklicani smo k uresničevanju načrtov, temelječih na solidarnem gospodarstvu in k ustvarjanju nove mreže, ki vključuje mlade, njihove družine, učitelje in voditelje, sodelavce in bivše gojence.
Zato bodo nas salezijance še naprej sodili na podlagi naših sposobnosti življenja v solidarnosti in ponižnosti. Eno od orodij za preverjanje, ali je generalni ekonomat v sožitju z inšpektorijami in kjer bo celotna Družba razmišljala o teh temah, bo kongres »SDB.change.congress2022«, ki bo potekal na Salezijanski papeški univerzi.
Še zadnje vprašanje: kako je pandemija covida-19 vplivala na ekonomske dejavnosti naše Družbe?
Različno. Nekatere inšpektorije nikoli niso uspele zaživeti samostojno, temveč živijo zahvaljujoč donacijam. Glede na to resničnost so se znašle v hudih težavah, večinoma v Afriki in Amazoniji. Ponekod nimajo sredstev niti za hrano lastnim sobratom.
Spet drugje ni neposredna težava covid-19, temveč lockdown. Na primer, v Indiji imamo ustanove, ki ne morejo do potrebnih sredstev, saj se je vse ustavilo. Lockdown vključuje tudi osebje, salezijance in mlade upravičence naših ustanov. Včasih ni mogoče priti do mladih v potrebah. Za mnoge sobrate, ki so vedno delali med mladimi, je to vrnitev v preteklost, ne čisto na začetek, vsekakor pa za leta nazaj.
Ta težava se nanaša tudi na področja, kjer ni bilo veliko vloženega v digitalizacijo in so trenutne razmere vrnile udarec. Na primer, kdor nima dostopa do bančnega računa preko spleta, se sreča s težavo že samo, kako priti do lastnih sredstev.
Težko je izvajati razne projekte – predvsem na področju poklicnega izobraževanja in razvojnih veščin v Afriki in Aziji – ki jih podpirajo dobrodelne ali državne organizacije. Ti projekti temeljijo na navzočnosti trenerjev, ki ne morejo potovati in na opremi, ki je nedostopna obstala v kakšnem skladišču, za katero je potrebno plačevati najemnino …
Sprejeti moramo, da smo v kriznem obdobju – ne urgentnem, temveč trajnem. Zato ne moremo več mirovati in čakati: biti moramo pripravljeni dati odgovore vsak trenutek dneva in noči.
Zaradi vsega tega, kot pravi že vrhovni predstojnik in smo ponovili na zadnji generalni skupščini »Don Bosco Network«, ni dovolj samo delati dobro, temveč moramo dobro, ki ga počnemo, znati tudi predstaviti.
Povzeto po ANS