V dnevih napornega čakanja in negotovosti teče življenje v Ukrajini dokaj normalno: ljudje hodijo v službo, učenci so v šoli, v salezijanskih ustanovah redno potekajo svete maše in so odprti oratoriji. A čuti se napetost, zato se salezijanska družina trudi biti nosilka moralne in materialne pomoči mladim in vsem prebivalcem.
Ko je papež Frančišek 26. januarja vso Cerkev prosil za molitev za mir v Ukrajini, so se mladi iz salezijanske ustanove Marija Pomočnica v Kijevu zbrali, da bi krepili svojo vero, ki je močnejša od strahu. »Kdor veruje, ima žarek upanja in ni osamljen. Kdor ne veruje, nima izkušnje Boga. Ne smemo pozabiti, da je komunizem v Ukrajini raztrgal temelje človeške vere, zato je izkustvo vere toliko težje. Naš oratorij je postal dom za vse,« pravi salezijanec Maksym Ryabukha, ravnatelj salezijancev v Kijevu. Poudariti velja, da imajo napori tudi ekumensko razsežnost, saj se pobude izvajajo v dialogu s pravoslavno Cerkvijo kot s katoliškimi skupnostmi grško-katoliškega obreda.
Salezijanski dom v Kijevu, kjer je mladinski center, skrbi tudi za univerzitetno pastoralo, in je zatočišče za mnoge: katoličane, pravoslavne, neverne. Mladi se obveščajo preko družbenih omrežij, včasih pridejo cele družine. Skupina se povečuje iz dneva v dan. Mladi se vsak večer zbirajo v skupinah po sto, da skupaj zmolimo zdravamarijo in prisluhnejo besedi za lahko noč po don Boskovem vzoru. To se dogaja vsak večer, že več kot 300 dni, odkar se je kriza v Ukrajini znova začela.
Tudi v Žitomirju, kakih 100 km zahodno od Kijeva, kjer salezijanci vodijo šolo »Vsesvit« in vzpostavljajo moderen oratorij, vsak dan molijo za mir skušajo strah umiriti s pogovori. »Seveda, z učenci se pogovarjamo o položaju,« pravi 48-letna Nataliya Nagalevska, učiteljica italijanščine v salezijanski šoli, »predvsem pa molimo za mir. Vsak ponedeljek pripravimo skupno molitev za celotno šolo. Naši otroci veliko molijo in njihova molitev je tako odkritosrčna! Moliti so že v času vojne leta 2014, molili so v času pandemije, zdaj pa molijo v tej krizi, da ne bi prišlo do spopadov.«
V Lvovu, 70 km od poljske meje, salezijanci poročajo o napetem in težkem ozračju: v zadnjih tednih so morali v salezijanski šoli večkrat prekiniti pouk zaradi alarmov za podtaknjeno bombo, ki so se hvala Bogu izkazali za lažne. »S tem ustvarjajo napetosti in vznemirjenje celotnega šolskega procesa. Otroci odidejo domov in se vrnejo v šolo šele, ko policija pregleda celotno stavbo,« pravi salezijanec Yuri Smakous, ravnatelj gimnazije in liceja, ki jo obiskuje 400 mladih od 10 do 17 leta.
»Napad bi za nas pomenil vrnitev v preteklost, česar si nihče ne želi. Da ne govorimo o žrtvah, pretakanju krvi, smrtih … tragedija,« še doda.
Salezijanska ustanova v Lvovu ima tudi družinski dom, v katerem je 65 otrok in mladih sirot ali iz težkih družinskih razmer, starih med 6 in 18 let. Upravlja tudi poklicno šolo za razne poklice, od gostinstva do mizarstva. Vodi jo salezijanec Andryi Bodnar, domačin, ki pravi: »Verjetno tukaj na zahodu ne občutimo take napetosti kot v vzhodnih pokrajinah, a misel na invazijo nas vseeno skrbi.«
V Dnipru, tretjem največjem mestu v Ukrajini, nedaleč od Donecka na vzhodu, živi salezijanec Oleg Ladnyuk, ki je od leta 2014, ko je izbruhnil spor v Donbasu, kot vojaški kaplan spremlja ukrajinske vojake na fronti. »Če bo izbruhnila vojna, bo Dniper eno prvih napadenih mest,« pravi.
Redno se giblje med vasmi tega območja in v grško-katoliških župnija izvaja programe salezijanske mladinske animacije. »Pripravljamo poletne tabore, rad pa bi jih tudi nadgradil s tečaji za oblikovanje mladih animatorjev.« Vendar se zdaj s krajevnimi župniki in v sodelovanju s Karitas posveča pripravam na organiziranje evakuvacije prebivalcev, predvsem otrok, če bo prišlo do vojne.
Kako prebivalci doživljajo te trenutke, Ladnyuk opiše takole: »Vsi novinarji, ki pridejo v Ukrajino, pričakujejo paniko med prebivalci. Mi živimo v konfliktih že osem let. Strah nas je, seveda, a ta je postal vsakdanji. Tuji novinarji ne razumejo, zakaj smo tako mirni … Utrujeni smo, res smo utrujeni od strahu.«
Vir: Famiglia Cristiana; foto: Missioni Don Bosco