29. oktobra 1972 je danes sveti papež Pavel VI. s svojo apostolsko avtoriteto častitega Božjega služabnika Mihaela Rua zapisal v knjigo blaženih. Ko je papež prebral obrazec za razglasitev za blaženega, so v Berninijevi gloriji v baziliki svetega Petra odkrili sliko shujšane postave Mihaela Rua, med trideset tisoč verniki pa se je razlegel dolg in nezadržen aplavz. Kamere so od podobe don Rua prešle do mogočnega kipa don Boska, postavljenega v nišo ustanoviteljev redov, nad znamenitim bronastim kipom sv. Petra. Tudi don Bosko je bil »navzoč« pri razglasitvi svojega »Mihca« za blaženega, saj je z njim vse delil na pol, tudi svetost. Tako kot je prerok Elija zapustil svojega duha in svoj plašč v dediščino Elizeju, je don Bosko prenesel svojega duha in svojo karizmatično dediščino na Mihaela Rua, kot je papež Pavel VI. mojstrsko orisal v homiliji.
Tedanji vrhovni predstojnik Alojzij Ricceri je o don Rui zapisal kot o tistem, ki je gledal na don Boska: »Don Rua je bil drugi oče salezijanske družbe. Kje je korenina njegovega očetovstva? Detajl fotografije, posnete v Barceloni, je živ in utripajoč odgovor na to vprašanje. Dobro si oglejte ta obraz, ta nasmeh, ta izrazit občutek samozavesti, zaupanja. Poglejte občutek sinovske, nežne naklonjenosti. Don Rua je vedno gledal don Boska s takšnim obrazom. Če je Rua živel v Bogu, ni nič manj živel v don Bosku in za don Boska. Samo preberite njegove okrožnice, njegove govore. Govori o don Bosku, sklicuje se na don Boska, naslanja se na don Boska, spominja na don Boskov zgled. Vedno don Bosko. Ob don Bosku je kot cepljen, pregneten, eno z njim. Nemogoče si je predstavljati lik Mihaela Rua brez don Boska.«
Francis Desramaut, ugledni salezijanski zgodovinar, je poudaril, kako je Pavel VI. z beatifikacijo Mihaela Rua povzdignil njegove kreposti in nanje opozoril krščansko ljudstvo. Zlasti ena ga prikazuje na edinstven način: ponižnost. »Don Rua je bil skromen. Ponižnost ubogih in majhnih izhaja neposredno iz evangelija. Omogoča nam, da zasedemo zadnje mesto, ko bi želeli izbrati prvo. Njegov zgled je kot nezahtevni otrok. Nikoli se ni postavljal v ospredje, niti takrat, ko bi lahko. Samo pomislite: glava svetovne družbe, drugi don Bosko, ‘sveti’ duhovnik … Evangelij Jezusa Kristusa uspeva v Cerkvi ponižnih. Številni so ostali na skrivnih mestih, s katerih se nikoli niso želeli ločiti. Še dobro, da je nekatere od njih povzdignil Bog Magnificata in so za žive klic k odrešenju: ponos izsuši zemljo, ponižnost poskrbi, da cveti.«
Med navzočimi 29. oktobra 1972 je bil tudi predhodni vrhovni predstojnik Renato Ziggiotti, ki je pričeval: »Dobro se ga spominjam. Salezijanec sem bil šele tri mesece. Bil je že zelo bolan in prosil sem, da bi neko noč dežural pri njem. Bolničar ga je prišel prevezat. Ob koncu sem ga vprašal: ‘Ste trpeli, don Rua?’ Odgovoril je: ‘Malo’. Z gorečnostjo mladega salezijanca sem izustil: ‘Tudi Gospod je trpel na križu’. Don Rua me je pogledal, se nasmehnil in mi rekel: ‘Bravo, Ziggiotti!’ Na smeh mi gre, ko pomislim na svojo ‘lagodnost’: svetniku, ki je umiral, sem dajal pametne nasvete! Upam pa, da mi bo Mihael Rua tudi, ko pridem v nebesa, dejal: ‘Bravo, Ziggiotti!’«
Na slovesnosti je bil tudi ostareli salezijanec Jožef Vandor, danes častitljivi, 35 let misijonar na Kubi, doma z Madžarske, ki je v srcu nosil trpljenje za preizkušano in preganjano krščansko skupnost.
Prisotna sta bila tudi Benedetta Vaccarino in Andrea Pagliari, dva prejemnika čudežev, ki sta Mihaela Rua pripeljala do oltarja. Prva je bila nenadoma ozdravljena epilepsije tipa Jackson ob grobnici Mihaela Rua v kripti bazilike Marije Pomočnice; drugi, salezijanski duhovnik, je bil na njegovo priprošnjo popolnoma ozdravljen plevralnega izliva.
Pri molitvi Angelovega češčenja po sveti maši se je papež Pavel VI. ponovno spomnil Mihaela Rua in zapustil še danes aktualno sporočilo: »V naših srcih še vedno nosimo veliko veselje beatifikacije Mihaela Rua in ne moremo si predstavljati veselja nebeških državljanov, ne da bi pomislili nanj med našimi mladimi, prav tako polnih veselja, ker v teh modrih in dobrih ljudeh najdejo najboljše prijatelje, svoje učitelje življenja. Vsi uživajmo ob tem, zahvaljujmo se Gospodu in podvojimo svojo ljubezen do naših otrok in mladih v šolah in na delovnih mestih.
Pierluigi Cameroni, vrhovni postulator salezijanske družine
