Gregor Markelc prihaja iz Šentruperta na Dolenjskem, kjer so salezijanski poklici tako rekoč »doma«. Glasbenik po duši in vesel po srcu opravlja študij teologije na salezijanski papeški univerzi v don Boskovem mestu Turin.
Na kakšen način si odkrival Božji klic in stopil na pot salezijanskega življenja?
Izhajam iz tradicionalno verne družine, kjer je bilo normalno v nedeljo iti k maši. Moj stari ata je imel navado po istem obrazcu moliti pri mizi za blagoslov in Božje varstvo. Občasno smo molili tudi rožni venec, gostili Marijo Brezmadežno, ki je romala po naši vasi v pripravi na božič …
Kot prvorojenec sem dobil dve leti mlajšega brata Gašperja in osem let mlajšo sestro Veroniko. Naše življenje in sploh moje otroštvo je docela zaznamovalo delo na kmetiji. Mogoče sta oče Dominik in mama Bernardka pričakovala, da se bom navdušil in prevzel kmetijo, ampak me je že konec osnovne šole začelo navduševati drugo pastirstvo. Šentrupertska župnija, ki prav letos praznuje jubilej 500-letnice posvetitve župnijske cerkve, je med 2. svetovno vojno po krvoločnem umoru župnika Nahtigala in kaplana Cvara dobila salezijanskega duhovnika, ki so ga partizani pripeljali iz gradu Škrljevo, kjer je bil med vojno nekaj let noviciat. Lahko rečem s Tertulijanom, da je »kri mučencev seme novih duhovnih poklicev«. Kot otrok se spominjam skupnosti »župnikov«, ki so skupaj živeli in vsak je imel svoje poslanstvo: eden »je bil« za mladino, drugi za starčke, tretji je skrbel za vrt …
Proti koncu osnovne šole, sploh pa po birmi, sem se vedno bolj vključeval v življenje župnije. Ministriral sem od 3. razreda OŠ, kasneje sem postal še animator, organist, ustvarili smo tudi priložnostni band, skratka, v srednji šoli sem skoraj vse vikende preživel v »faroužu«. Nekaj mi je govorilo: »Tu je tvoje mesto, tu delaj, tu boš srečen.«
Pripravljen sem bil pustiti tudi dekle, s katero sva že imela konkretne načrte, a ljubezen do Boga in mladih je zmagala. Vpisal sem se na Gimnazijo Ljubljana (SVŠGL) in salezijanci so me sprejeli na Rakovnik v formacijsko hišo in salezijansko skupnost. Po maturi sem bil gotov, da se vpišem na Teološko fakulteto v Ljubljani in nadaljujem prednoviciat. Najtežje je bilo doma sporočiti svojo končno odločitev. Čakal sem do zadnjega, do tistega velikonočnega zajtrka, ko sem zbral pogum in iz grla spravil, da se vpisujem na Teološko fakulteto in pišem prošnjo za vstop k salezijancem. Ozračje je razelektrila mami, ko je z veseljem povedala, kako je že sanjala, kje bo šotor in pogostitev za novo mašo … Tudi vsi drugi so sprejeli mojo odločitev in sem jim neizmerno hvaležen, da me podpirajo.
Končal si prvi letnik teologije. Kako to, da študiraš v Turinu, izpite pa opravljaš na Teološki fakulteti v Ljubljani?
Kdor je študiral na kakšni izmenjavi ali pa drugi fakulteti v tujini, ima verjetno podobno izkušnjo kot sam, sploh s priznavanjem izpitov v Sloveniji. Na Teološki fakulteti v Ljubljani sem opravil tri letnike od petih in po dveh letih pastoralne prakse sem bil poslan na nadaljnji študij na salezijansko papeško univerzo (UPS) v Turin. Hitro sem ugotovil, da bo v Ljubljani težava s priznavanjem izpitov in tudi diplome. Tako sem načrtoval semester za semestrom, izpit za izpitom in sem tiste, ki jih v Turinu ne izvajajo ali imajo manj kreditnih točk, opravljal v Ljubljani. Epidemija je pripomogla, da sem dejansko, kot drugi sošolci, lahko sledil predavanjem po Zoomu. Tako je bil moj študij dobesedno »malo čez mejo«. Ta način študija mi je pokazal, da teologija ni enaka po celem svetu, čeprav se to sliši čudno, ampak so dejansko drugi pristopi in poudarki, sploh pa različnost stopenj študija in delitev kreditnih točk.
Kako si se vživel v veliko mednarodno salezijansko skupnost na Crocetti, kjer dejavnosti verjetno ne manjka?
Po enoletni izkušnji življenja v Italiji v Pinerolu, kjer sem bil v noviciatu, sem vstopil v največjo skupnost do zdaj. Skupaj nas je okrog 65 s tako rekoč vsega sveta – od Amerike preko Evrope in Afrike do Indije. Lahko si predstavljate, kakšna pestrost, pa tudi pokora je živeti v taki mednarodni skupnosti: »Pri nas se dela tako, pri nas pa drugače, (…) mi ne poznamo teh navad, (…) tega še nikoli nisem jedel, (…) pa kaj vse oni počnejo v cerkvi? (…), kako se Afričan obleče za praznik« in podobne misli so me dnevno spremljale.
Novica, da sem organist, je prišla v hišo že pred mano in zato so me spodbudili, da se kar hitro naučim pesmi, ki jih v skupnosti prepevajo. Poleg lepo oblikovanih molitev brevirja in svetih maš smo se zbrali tudi v manjši zbor, kjer smo zapeli še kakšno, ki ni ravno za v cerkev, je pa za dušo in veselje. Poleg glasbe je dnevno v skupnosti na razporedu tudi šport, posebej nogomet in odbojka. Seveda se sobratje kakšen večer, sploh po izpitih, dobimo za kak neformalni čvek ob slanih in sladkih dobrotah iz paketov, ki nam jih pošiljajo domači.
En večer smo organizirali »Word caffe«, kjer smo ovrednotili našo mednarodno skupnost tako, da smo v skupinah govorili o različnih načinih dela v naših inšpektorijah in dobili kakšno dobro idejo ter spodbudo.
Hodiš tudi na pastoralno prakso v župnijo. Kako bi primerjal trenutni apostolat, če je to sploh primerljivo, z vzgojno prakso v dijaškem domu na Rakovniku?
Vsakodnevni isti urnik v skupnosti smo »prebijali« z apostolatom, ki sem ga skupaj s sobratom s Hrvaške opravljal vsako soboto in nedeljo v Pianezzi, na obrobju Turina. Župnija, mladinski center, mladinske skupine, birmanci in prvoobhajanci … Po eni strani je bil ta apostolat predvsem za odmik od študija in zavodskih zidov, po drugi strani pa, da ne pozabim, za koga sploh študiram in ohranjam stik z mladimi. Epidemija nas je skoraj za pol leta prisilila, da smo imeli srečanja samo po Zoomu. Mladi so kljub temu radi prihajali in dobro sodelovali. Predvsem sem videl, kako pomembno je, da mladi rastejo skupaj v skupini. Poleg družine je ta nepogrešljiva in potrebna. Potrebno je tudi osebno spremljanje, sploh glede šole, družine, prijateljev in duhovnosti. Moram reči, da so se kaj hitro odprli in zaupali.
Če to izkušnjo primerjam z delom v dijaškem domu, je prvo gotovo to, da sem v domu živel z mladimi 24/5, tukaj pa smo se videvali ob koncu tedna. Podobnost, ki jo vidim, pa je domačnost, ki jo imajo mladi. V oratoriju in dijaškem domu naj bi mladi odkrili drugi dom. To pomeni, da so sproščeni, odprti, zaupljivi, pripravljeni narediti kaj za skupno dobro, deliti veselje in žalost, skrbi in strahove … Po treh letih prakse odkrivam, da je salezijanec vzgojitelj kjer koli je med mladimi. To ne pomeni, da je on tisti, ki mora vse poučevati in opominjati, ampak predvsem biti na razpolago njim, sploh najbolj potrebnim in ranljivim, da jim je pripravljen biti blizu, jih poslušati, jim svetovati, pomagati s svojim zgledom in če je potrebno tudi dati konkretno usmeritev.
Pomembno mesto v tvojem oblikovanju ima glasba. Kako jo vidiš kot del salezijanskega poslanstva danes in v prihodnje?
Biti glasbenik je način življenja. Mnogi rečejo, »ta je pa umetnik« in ima včasih to celo negativen prizvok, saj naj bi se umetnik čudno obnašal, delal stvari, ki jih drugi ne razumejo in da je malo sam svoj. Ne rečem, da nekaj tega nimam tudi sam. Je pa glasba tista, ki, sploh med mladimi, ustvarja ozračje, in to je pozitivno. Ne predstavljam si zabavnega večera brez glasbe in kako drugačna je npr. sveta maša, ki je peta, lepo pripravljena z izbranimi ustreznimi pesmimi, ki naredijo bogoslužje slovesnejše in molitev zares lepo.
»Bogu čast in ljudem veselje« sem si nekje napisal, da me vedno opozarja na namen vsega glasbenega dela, sploh s sakralno glasbo. Mladi me včasih izzivajo, da je v 21. stoletju pa kitara že za v cerkev in da so orgle staromodne. Sam je ne mečem iz cerkve, se mi pa zdi prav, da smo pozorni. Umetnost delimo na sakralno in posvetno in vsaka od njih ima svoje zakonitosti in ni naključje, da je sakralna taka prav zato, ker je v prvi vrsti namenjena, da daje Bogu čast. Zato Cerkev še vedno ohranja izbrane pesmi in inštrumente. Predstavljaj si, da npr. na svetovnem srečanju mladih slišiš isto pesem za obhajilo, kot se poje pri nas. To je en lep pokazatelj, da smo vsi ena Kristusova katoliška Cerkev in da »z istim glasom kličemo k Bogu«. Čutim nevarnost, da glasba v Cerkvi postane samo »naše veselje« ali pa koncert. Mislim, da tudi Bogu to ni všeč. Sveti Avguštin je zapisal, da »poje tisti, ki ljubi«. Izraziti svojo molitev, povedati Bogu, da ga imamo radi, ne pride iz grla, ampak iz srca. Pesem dviga našega duha k nečemu višjemu in nas napolni z nečem lepim, čustvenim in predvsem nas povezuje s skupino kot vsaka nota posebej, ki se razteza v melodiji in se zgradi v harmoniji. Da tudi sam nisem samo »sakralen«, dokazuje to, da rad primem tudi za kitaro ali »frajtonarco«. Predvsem pa, sploh z mladimi, rad zapojem kakšno od ljudskih slovenskih pesmi, ki jih že kar malo pozabljamo.
Pogovor je bil objavljen v DB 2/2021
