»Brat Zatti je človek Previdnosti«

Vse življenje je nenehno gibanje in soočanje z velikimi spremembami, ki neposredno vplivajo na naša življenja, kot so pandemije, vojne, velike geopolitične spremembe … Potem so tu še spremembe, ki se nas kot salezijancev še bolj dotikajo, na primer vizija »poštenega državljana«, ki svoje življenje posveča v boju proti mafijam ali resničnemu spoštovanju človekovih pravic. Vse to od nas zahteva tudi pogumnejše odločitve, večjo zavezanost političnemu in družbenemu oblikovanju ter kakovosti vzgoje in izobraževanja.

Nauk o veri, upanju in dobrodelnosti, ki nam ga zapušča, postaja, če ga poznamo in prevzemamo, pogumno delo varovanja in spodbujanja najbolj pristnih človeških in krščanskih vrednot.

Evangelij nas spominja, kdo so pravi Jezusovi sorodniki: tisti, ki poslušajo Božjo besedo in jo uresničujejo v praksi. Svetniki so možje in žene, ki so slišali Božjo besedo in jo utelesili v svojih življenjih.

Pričevanje Artemija Zattija nas razsvetljuje, privlači in tudi izziva, saj je »Božja beseda«, ki jo je utelesil v zgodovini in nam je blizu. Uresničeval je pravičnost in ni zapiral ušes pred kriki revnih. Svoje življenje je spremenil v dar z velikodušnim in modrim delom, premagoval je težave vseh vrst s svojim neomajnim zaupanjem v Božjo previdnost. Nauk o veri, upanju in dobrodelnosti, ki nam ga zapušča, postaja, če ga poznamo in prevzemamo, pogumno delo varovanja in spodbujanja najbolj pristnih človeških in krščanskih vrednot.

Artemijeva življenjska pot

Tudi življenje Artemija Zattija je doživelo številne in naporne spremembe: osebne, družinske in družbene. Rodil se je 12. oktobra 1880 v Borettu (Reggio Emilia, Italija). Artemij ni potreboval veliko časa, da je izkusil napor žrtvovanja, tako zelo, da se je že pri devetih letih preživljal s trdim delom na poljih. V začetku leta 1897 se je družina zaradi revščine izselila v Argentino in se naselila v kraju Bahía Blanca. Artemij je začel obiskovati župnijo, ki so jo vodili salezijanci. Navdušili so ga, da bi postal salezijanec. Škof Janez Cagliero ga je sprejel kot aspiranta in dvajsetleten je vstopil k salezijancem v Bernalu, kjer so mu med drugim zaupali nalogo, da pomaga mlademu duhovniku, ki je zbolel za tuberkulozo. Bolezni se je nalezel tudi sam. Zato so ga poslali v bolnišnico Svetega Jožefa v Viedmi. Tu ga je spremljal salezijanski duhovnik in zdravnik Evrazij Garrone. Na njegovo pobudo je prosil in dobil od Marije Pomočnice milost ozdravljenja z obljubo, da bo vse svoje življenje posvetil bolnikom. Ozdravel je in izpolnil svojo obljubo. Leta 1908 je izpovedal prve redovne zaobljube. Najprej je prevzel vodenje bolnišnične lekarne, nato pa celotne bolnišnice, ki je postala vadbišče njegove svetosti. Bil je popolnoma predan svojim bolnikom. Leta 1913 je bil gonilna sila pri gradnji nove bolnišnice, ki so jo leta 1941 porušili in zgradili škofijsko palačo nastajajoče škofije Viedma. Neustrašeno je zgradil novo bolnišnico. Tako kot don Bosko je z Božjo previdnostjo zanesljivo iskal prihodke za proračun poslanstva. Umrl je  za rakom 15. marca 1951. Sveti papež Janez Pavel II. ga je 14. aprila 2002 razglasil za blaženega, papež Frančišek pa ga bo 9. oktobra 2022 razglasil za svetnika.

Čudež dobrodelnosti in Previdnosti

Salezijanec Peter Berruti, ki je leta 1936 opravljal izredno vizitacijo, je o bolnišnici v Viedmi zapisal: »Čudežna bolnišnica […] Vse brezplačno […] Brat Zatti je človek Previdnosti […] Bolnišnica je čudež Providence. Ne razumem, kako sploh lahko obstaja.«

Kronična zadolženost bolnišnice in zato nujno posredovanje Božje previdnosti je bila posledica dejstva, da je bila bolnišnica običajno odprta za revne, ki so bili hospitalizirani brezplačno ali s številnimi olajšavami, sprejemala kronično bolne stare ljudi, ki so potrebovali vse ter brezplačno delila zdravila bolnikom v bolnišnici in zunaj nje.

Večkrat, če v bolnišnici ni bilo več prostora, je Zatti bolnika sprejel v svojo sobo. Msgr. Karel Mariano Pérez je poudaril: »Ena od Zattijevih prednostnih dejavnosti je bila skrb za uboge in revne, njegova popolna podaritev Bogu v teh ponižanih ljudeh, ki so bili brez zaščite ali z odvratnimi boleznimi.« Imel jih je za prave strelovode Božje previdnosti. Ko so bolniki prihajali umazani in šibki, zlasti s podeželja, si je pridržal nalogo, da jih je umil, jih razkužil in oblekel v čisto obleko.

Znano je, da Artemij ni pasivno čakal na posredovanje Božje previdnosti, ampak jo je »izzival« in si jo na nek način »zaslužil« s svojimi pobudami. Eden od njegovih izrazov je ostal znan: »Ne prosim Boga, naj mi da denar, ampak ga prosim, naj mi pokaže, kje je.« Zatti je z revnimi gojil zaupanje v Božjo previdnost kot zdravilo proti brezbrižnosti in kopičenju.

Ni tvegal nepremišljenih finančnih transakcij in je vedno vrnil izposojene zneske. Ni znanega niti enega primera protesta, nihče se ni pritoževal nad njegovimi postopki. Vsakdo je imel popolno zaupanje v njegovo poštenost izpolnjevanja obveznosti do upnikov. Kadar je prišel datum zapadlosti plačila in ni imel denarja, se je Zatti najprej obrnil k prijateljem in dobrotnikom, na katere je imel neustavljiv, ponižen in iskren vpliv.

»Upravitelju [Zattiju] sicer manjka materialne odgovornosti, po drugi strani pa ima veliko večjo moralno odgovornost, ki je prav tako ugledna ali celo bolj ugledna kot prva.«

Ko s pomočjo dobrotnikov ni mogel preživeti, se je Artemij obrnil na Narodno banko v Videmi in banko Patagones. Vsak dan preživel na viedemskih ulicah v beli halji in s kolesom obiskoval bolnike. Ko si je nadel praznično obleko in klobuk, je pomenilo, da se je kot upravitelj odpravil na banko. V podružnici Narodne banke v Videmi najdemo zapis pritožbe glavnega urada zaradi ponavljajočih se posojil, odobrenih Zattiju, št. stranke 226. Vodja podružnice je v odgovor zapisal: »Odreči se tem dogovorom bi pomenilo odreči življenja tistim, ki sta jih zapustila sreča in bogastvo […]. Upravitelju sicer manjka materialne odgovornosti, po drugi strani pa ima veliko večjo moralno odgovornost, ki je prav tako ugledna ali celo bolj ugledna kot prva.« Pričevalec pripoveduje o srečanju z Zattijem v buenasaireški banki Patagones: »Vprašal sem ga, kaj počne in mi je odvrnil: ‘Prišel sem obuditi mrtvega.’ Vprašal sem ga še, kako plačuje svoje dolgove in je odgovoril: ‘Z Božjo pomočjo. Vedno pride kdo, ki me izvleče iz težav.’«

Dejstvo, da so mu dobrotniki še naprej pomagali in da so mu banke vedno dajale posojila, kaže na osebni moralni ugled, ki si ga je pridobil. Če dolgovi očitno ne bi bili v službi dobrodelnosti, bi izgubil zaupanje. Majhnost dolgov, ko je prenehal z upravljanjem, je opomin, da ne bi »poveličevali« njegovih dolgov in v ustreznih okvirih omejili težave, ki so bile resnične. A resnici na ljubo, je vse zasluga Artemija Zattija, preudarnega in podjetnega delavca Božje previdnosti.

Poslanstvo med najbolj ubogimi

Ko so salezijanski misijonarji odhajali v Ameriko, jim je don Bosko dejal: »Bodite še posebej pozorni do bolnikov, otrok, starejših, revnih in zaslužili si boste Božji blagoslov in dobrotljivost ljudi.« Zatti je kot dobri Samarijan sprejel revne, bolne in tiste, ki jih je družba zavrgla, v bolnišnici sv. Jožefa v Videmi. V vsakem od njih je videl Kristusa, ozdravil Kristusa, nahranil Kristusa, oblekel Kristusa in počastil Kristusa.

»Bodite še posebej pozorni do bolnikov, otrok, starejših, revnih in zaslužili si boste Božji blagoslov in dobrotljivost ljudi.«
Don Bosko

Enainsedemdeset let življenja pred Bogom in ljudmi: življenje, radostno in zvesto živeto do konca v pričevanju svetosti, ki je dostopna in dosegljiva vsem, kot sta učila sveti Frančišek Saleški in don Boska. To ni nedosegljiv cilj, ločen od vsakdanjega življenja, ampak utelešen v vsakdanjem življenju, na bolnišničnih oddelkih, na kolesu po viedemskih ulicah. V porodnih bolečinah konkretnega življenja se je spoprijel z vsemi zahtevami in potrebami ter živel vsakdanje reči v duhu služenja, z ljubeznijo in brez pretiravanja. Ne da bi karkoli zahteval je Zatti živel veselje darovanja, navdušen nad poklicem salezijanca brata in postal svetel Gospodov odsev.