Čas je, da začnemo

Te dni se spominjamo 30. letnice padca berlinskega zidu. Takrat so vsi presenečeni opazovali padec »zidu sramote«. Rojevale so se sanje in upanja v boljšo prihodnost.

A zdi se, da so tisoči koščkov zidu, ki so jih raznesli po svetu, po samo tridesetih letih postali seme novih zidov: 77 je že zgrajenih in v vsaj 45 državah načrtujejo ali gradijo nove. Od 2015 je nastalo več kot 800 km zidov in ovir samo v Evropi, Trump pa se trudi za gradnjo vedno bolj neprepustnega zidu med ZDA in Mehiko.

Pred tridesetimi leti so zrušili zid, ki je bil znamenje delitve med ljudmi, zato praznujemo. A danes smo na to lekcijo pozabili in nadaljujemo z gradnjo novih zidov, ki škodijo človeškemu sobivanju in postajajo vidna znamenja delitve, strahu in egoizma, predvsem pa lažne teorije, da lahko zid zagotovi mirnost ter izključi nezaželene in nas loči od njih. Zid zaznamuje tiste, ki so drugačni od nas, žal pa nas same osami in nas zapira same vase: v naše ideje, resnice in prepričanja, nas osiromaši in blokira.

Pred tridesetimi leti so zrušili zid, ki je bil znamenje delitve med ljudmi, zato praznujemo. A danes smo na to lekcijo pozabili in nadaljujemo z gradnjo novih zidov. Po tridesetih letih padca zidu sramote gradimo še večje in pomembnejše.

Zidove najprej gradimo v naši glavi in srcu. Naredimo sezname in označbe, da se ločimo od »drugačnih«, ki mislijo drugače in se ne prilegajo v naše predale. Nekateri jih tudi sodijo: potrebno je zgraditi zidove, da se zaščitimo pred nasilneži in ubijalci, pred odvisneži in tolikimi drugimi, ki so nevarni. Mogoče so zidovi potrebni v vedno bolj neobvladljivem svetu, toda taka logika je enaka zdravljenju raka z aspirinom. Analgetiki niso zdravila, ki bi zdravila bolezni. Družbeni rak, ki ga proizvajata zaostrovani individualizem ter kult kapitalizma v vseh svojih oblikah, potrebuje drugačno vrsto zdravljenja, v intenzivni obliki in na dolgi rok. Spremeniti je potrebno poglede in ovrednotiti to, kar nas dela človeške: dialog in družbeno sodelovanje kot način življenja.

Tudi salezijanci smo poklicani k temu novemu razumevanju.

Najprej moramo porušiti zid ponosa in nelagodja ter izstopiti iz nas samih in sprejeti, da se kot Cerkev ne moremo predstavljati čisti in brezmadežni. Bog nam je že snel masko in nas posadil pred ogledalo, v katerem se vidimo takšni, kot smo. On je storil prvi korak. Zdaj nam podarja priložnost, da zgradimo mostove do teh, h katerim smo poslani, da zapustimo svoje varne in udobne kraje znotraj zidov ter stopimo na ulico in začnemo ponižno stopati z mladimi, jim prisluhniti in si tako pridobiti njihovo zaupanje v novih in ustvarjalnih pobudah služenja.

»Gradite mostove, ne zidov«, je dejal papež na zadnjem svetovnem srečanju mladih. To je pereče povabilo, da odpiramo prostor dialogu, da razbijemo sumničenja in predsodke, obsojamo nepravične in predlagamo nove in ustvarjalne zahteve. Čas je, da začnemo.