Dragi prijatelji don Boska in njegove karizme. To pismo pišem v glavnem mestu Ekvadorja, v Quitu, kjer je sedež salezijanske inšpektorije, znane po misijonih med domorodnimi ljudstvi Shuar in Ashuar ter po vzgojnem delu z najrevnejšimi otroki in mladimi z ulic.
Ko sem se srečal z nekim salezijancem v Peruju, sem z veseljem poslušal o poslanstvu, ki mi je močno odzvanjalo v srcu: don Bosko bi storil enako. In to bi rad delil z vami.
Gre za novo salezijansko navzočnost v Limi. Hiša, ki sprejema mlade in družine (razumeli boste, zakaj »družine«), se imenuje »Don Boskov sprejemni dom za mlade begunce in priseljence«.
Vse se je začelo pred štirimi leti, leta 2018, ko so v salezijanski dom sprejeli 5 mladoletnikov, ki so brez dokumentov prišli iz Venezuele. Kolovratili so po ulicah Lime in iskali način preživetja in življenja, dokler jih salezijanci niso povabili v Don Boskov dom. Ob poslušanju sem pomislil: enako pot je prehodil don Bosko ob začetku oratorija v Pinardijevi hiši v Valdoccu.
Vsi don Boskovi preučevalci se strinjajo v eni točki. »Družinski model« ni bil edini, ki ga je imel don Bosko na voljo za opis vzgojne skupnosti, nedvomno pa ga je imel za najbolj primernega. Po njegovem je družina prva vzgojna skupnost in naravni prostor vzgoje otrok, zato mora vzgojna skupnost na enak način ustvarjati družinsko okolje.
Drugi dom, drugo življenje
Don Bosko ga je izbral tudi zaradi osebnih razlogov. Lemoyne pritrjuje, da je bila »družinska požrtvovalna ljubezen prevladujoče nagnjenje njegovega srca.« Braido govori o močni naklonjenosti do družinske intimnosti kot glavni značilnosti don Boskovega značaja. Stella trdi, da je bil to vidik njegove osebnosti, ki je izhajal iz otroških let, ko je postal sirota.
Moralni vpliv in vzgojna učinkovitost njegove metode se pokaže še jasneje, če vemo, da mnogi njegovi »sinovi« niso bili nikdar deležni očetovske in materinske ljubezni ali pa so bili zanjo zelo prikajšani.
Prvi oratorij je bil »dom« za mlade tudi zato, ker so bile tam matere. Ta poseben pridih je don Bosko želel ohraniti čim dlje, ne le zaradi praktičnih razlogov. V Oratoriju je bila njegova mama Marjeta in sestra Marjana Occhiena, mame Rua, Gastaldi, Bella in še druge.
»Izgubljeni otroci« so v Limi našli »drugo življenje« v Don Boskovem domu. Več kot 600 mladih je v tem času bivalo v tem domu, dokler si niso uredili rednega življenja. Trenutno jih v domu živi 47. Sedem od njih je mladih odraslih z družino ali mlado ženo, ki so jo pripeljali s sabo.
Mladi prihajajo v stik z Don Boskovim domom, ki je vedno bolj poznan, saj se med seboj obveščajo. Tisti, ki želijo ostati in živijo tam, delijo življenje z drugimi mladimi, vzgojitelji in salezijancem, ki vodi dom. Vsak dan spremlja mlade vse do poznega večera, tudi tiste, ki delajo v hotelirstvu in pridejo v Don Boskov dom počivat pozno ponoči. Ganilo me je, da ta salezijanec s še dvema vzgojiteljema do poznega večera čaka zadnje mlade s toplo večerjo. Na misel mi je prišlo: don Bosko bi storil enako.
Mladim pomagajo pri urejanju dokumentov, psihologi porstovoljci nudijo psihološko pomoč. Tistim, ki so pripravljeni, pomagajo pri iskanju zaposlitve, s katero zaslužijo za pošteno življenje. Ti mladi prihajajo iz najrazličnejših položajev in so doživeli najrazličnejše oblike nasilja. Prihajajo iz raznih sekt ali so brez verske opredelitve. Edina pomembna reč je, da so mladi in potrebujejo pomoč. To je edini dokument, ki se zahteva. Vse drugo se bo rešilo.
Motor za prihodnost
Nekateri izmed njih so našli zaposlitev s pomočjo salezijanskih misijonskih prokur v Turinu in Bonnu.
Kupili so 20 motornih koles in jih ponudili mladim, ki delajo kot dostavljalci. Niso jih prejeli v dar. Počasi jih odplačujejo glede na zmožnost mesečnih prihrankov. S tem odplačilom pomagajo pri nakupu novih motorjev za nove mlade, da bodo lažje dobili in opravljali delo.
Ta ustvarjalna rešitev v težkih časih mi je všeč. To je tudi odličen način, kako mlade obvarovati pred odvisnostmi. Mnogi od njih so se že srečali z drogami. Don Boskov dom jim pomaga tudi pri tem, da se izvlečejo iz tega.
In še nekaj se me je dotaknilo. Veliko teh mladih je doma pustilo svoje žene, včasih tudi otroke. Na srečo je hiša velika in sedem mladih družin ima lastne sobe, kjer lahko bivajo, kuhinjo in jedilnico pa imajo skupno.
Don Boskov dom za begunce in priseljence v Magdaleni del Mar v Limi izboljšuje življenja mnogih mladih in mladih družin. Take novice v mnogih državah ne omenjajo. Vsakodnevno nas »hranijo« s črno kroniko, a obstaja tudi dobro, ki se seje vsak dan. To dobro moramo deliti in oznanjati.
Hvala, dragi prijatelji, da z mano delite to dobro novico. Prepričan sem, da bi don Bosko storil enako.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik