V korak z mladimi.

Druga plat medalje

Kako salezijanec Vilmos Svarc doživlja življenje v Barceloni

Mladi salezijanec Vilmos Svarc, ki opravlja dveletno posebno formacijo za salezijance brate v Barceloni, se je po dolgih mesecih življenja in študija na tujem kljub omejitvam potovanj pred velikonočnimi prazniki na kratko »odpočil« v domači inšpektoriji. Seveda smo ga pocukali za rokav in iz prve roke izvedeli kaj več o »sanjski« Barceloni.

V začetnih mesecih študija si dodobra spoznal največje katalonsko mesto, v katerem živiš.

Barcelono vsi poznajo kot turistično destinacijo in s tem večinoma le glavne točke, zanimive za obisk. A onkraj teh znamenitosti, na obrobjih, živi na deset tisoče ljudi, večinoma priseljencev, v skrajni revščini ob vsem, kar je značilno za vsa velika mesta. Barcelona tu ni nobena izjema. Ko smo obiskali neko salezijansko skupnost, ki živi v stolpnici med njimi, smo do tja lahko odšli le v spremstvu tamkajšnjih salezijancev, ki jih okolica pozna, sicer se ni varno sprehajati v teh predelih.

Priseljenci iz držav Južne Amerike so znani kot delavni in si skušajo v Španiji urediti normalno in legalno življenje. Če pustimo ob strani skupni jezik, so začetki težki: družine in sorodniki živijo stisnjeni v majhnih stanovanjih, kjer je tudi po 15 ali celo 20 ljudi. Mnogo jih kljub minimalnemu plačilu ob priložnostnih delih denar pošilja domov svojim družinam. Predvsem na mlade fante prežijo organizirane tolpe, droge in slaba družba, ki jih potegne v smrtonosen vrtinec lahkega zaslužka, nasilja in kriminala.

Druga velika skupina so priseljenci iz Afrike. Ti v Španiji in Evropi vidijo dežele, kjer se cedita med in mleko, izkoriščajo pravno zaščito in ugodnosti pomoči in skrbi za državljane, niso pa navajeni delati.

Kako korona vpliva na življenje sicer živahnih Špancev?

Če ostaneva pri priseljencih in migrantih, jih je korona zelo prizadela. Mnogi so živeli od priložnostnih del, študenti kot natakarji ali v drugih delih, povezanih s turizmom. Tukaj država ni dala nobenih nadomestil kot pri nas v Sloveniji, zato je kriza zelo velika. Na Karitas je velik pritisk, saj družine prosijo za hrano in obleke. To je značilno predvsem za družine iz Latinske Amerike, saj je za njih glavna oporna točka župnija. Karitas tukaj pomaga samo z materialom ter s svetovanjem, kam naj se obrnejo za urejanje nastalega položaja. Nikoli pa ne pomaga z denarjem.

Po doživetju prvega vala epidemije so se Španci zelo »disciplinirali« glede medosebnih stikov. Poznali smo jih, da so se radi objemali in poljubljali. Zdaj tega skorajda ni. Tukaj so ves čas obvezne maske povsod: v zaprtih prostorih in zunaj. Če se sprehajaš brez maske ali z masko pod nosom, te ne le čudno gledajo, temveč opozarjajo. Kazni za prekrške so tudi zelo visoke.

Enako je v salezijanski skupnosti in ustanovi. V prvem valu je v naši skupnosti umrlo 6 salezijancev, drugi so v sobni izolaciji preživeli tudi do 8 tednov, ne da bi sobo zapustili. To je pustilo močan pečat v sedanjem delovanju in vedenju ljudi. Maske nosimo vedno in povsod, razen pri obrokih. Bolj kot samega virusa se bojijo, da bi jih ponovno zaprli, zato naredijo vse, da do tega ne bi prišlo.

Zanimivo: šole tukaj niso nikoli zaprli. Otroci nosijo maske. Tudi okužb v šolah je razmeroma malo. Največ karanten v šolah je zaradi okužb staršev kakšnega otroka. Ni poročil, da bi kakšen otrok okužil cel razred ali šolo in bi se to potem širilo naprej.

Kakšen pa je tvoj pogled na salezijansko delo v Španiji?

Da bi se čim bolj »približali« mladim, so v nekem obdobju v svoje ustanove, mladinske centre in k dejavnostim začeli vabiti vse in se prilagajali njihovim pogledom. Vera in molitev sta bili potisnjeni v ozadje, zanju je bilo v procesih načrtovanj in dejavnostih vedno manj prostora. To je pripeljalo tako daleč, da se danes ob začetkih srečanj ali dejavnosti raje izognejo molitvi, da ne bi koga »užalili«.

Že pred desetletji so se salezijanci zelo vrgli v socialno delo in jih danes poznajo predvsem po tem. Sodelovanje z laiki je sicer na visokem nivoji, žal pa zelo peša salezijanska duhovnost in karizma. Salezijansko poslanstvo je tako postalo zelo splošno.

Seveda ne smemo vsega posploševati. Mlajše, sicer maloštevilne generacije salezijancev se zelo trudijo v globoki duhovni zasidranosti in iz tega delujejo. Je pa res, da uživajo (grenke) sadove delovanja starejših salezijancev iz »revolucionarnih« časov. Tudi mladi hrepenijo po pristni duhovnosti, a ponudbe s strani salezijancev je žal malo. Nekoč so bili salezijanci količinsko močni, danes pa mlajši polagajo upanje v kvaliteto dela z mladimi.

O Vilmoševem študiju in pripravi na salezijansko poslanstvo pri nas pa bomo več zvedeli ob njegovem naslednjem obisku 🙂

Morda vas zanima tudi