30. decembra 2018, na nedeljo Svete družine, je salezijanec Franc Pohajač obhajal svojo zlato mašo v domači župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi. Pridigal je rojak msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof in metropolit. Ob zlatomašniku sta poleg drugih duhovnikov somaševala upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek in salezijanski inšpektor Marko Košnik.
Temelj tvojih besed je zvestoba (Ps 119). Te psalmistove besede so bile kot rdeča nit in vodilo zlatomašnega slavja, ki je bilo prežeto z veseljem in zahvalo. Zlatomašnik je pred 50. leti na svojo pot duhovništva stopil z besedami: »Vstopi posvečen z nasmehom v naše razbolele dni« (novomašni napis na levi strani glavnega oltarja v Novi Cerkvi).
Nadškof Cvikl je to v svojem nagovoru tudi potrdil: »Dragi zlatomašnik, vesel sem, da se lahko skupaj s teboj danes Bogu zahvaljujem za dar duhovništva, katerega zlat jubilej obhajaš danes. Takrat, pred 50. leti sem bil ministrant in sem tako priča tistega milostnega trenutka, ko si ravno tukaj, v Novi Cerkvi, v naši župnijski cerkvi sv. Lenarta, prejel mašniško posvečenje. Vse življenje nosim v spominu napis, ki je bil tukaj pred oltarjem, vzet iz 43. psalma in se me res dotaknil: »Stopil bom k Božjemu oltarju, k Bogu veselja in moje radosti.« (…) Duhovništvo namreč ni neka aktivnost, ni neka obrt, je najprej način življenja: živeti tako, da rasteš v povezanosti z Bogom, da vedno bolj postajaš vraščen vanj, tako tesno, da razodevaš Njega, da v tebi drugi lahko prepoznavajo in odkrivajo Boga samega. Bistvo duhovniškega poklica je torej, biti znamenje Boga v tem svetu.
Na kakšen način?
– Da smo pristni, da to kar oznanjamo ni nekaj naučenega, ampak je najprej sad osebnega izkustva.
– Da smo veseli daru, ki smo ga prejeli in da se to veselje odraža iz našega življenja.
– Da se zavedamo tudi svoje krhkosti in svojih meja, kajti tako lažje sprejemamo druge v njihovih slabostih.
– Da svoje poslanstvo jemljemo kot služenje. Papež Frančišek pravi, da duhovništvo, ki ni služenje, je v nasprotju s samim seboj.
– Biti duhovnik ne pomeni biti samoten jezdec, ampak sebe doživljati, kot del duhovniške skupnosti, duhovniškega bratstva.
Dragi zlatomašnik g. Franc, hvala ti, da si znal biti takšen duhovnik. Veseli smo, da si znal dan za dnem uresničevati napis, ki je bil na levi strani glavnega oltarja ob tvojem posvečenju in novi maši: Vstopi posvečen z nasmehom v naše razbolele dni.«
M.K.
