Dragi prijatelji in bralci Don Boska, znova se srečamo na straneh revije, ki jo je don Bosko z vso ljubeznijo ustanovil pred 144 leti, leta 1877, in danes izhaja v več kot sto državah in tolikih različnih jezikih.
Letos se spominjamo stoletnice smrti drugega don Boskovega naslednika Pavla Albere, ki ga je don Bosko klical Pavelček, Francozi pa so ga imeli za »malega don Boska«. To je fantič na slavni fotografiji, na kateri don Bosko »pozira« med mladimi, strnjenimi okoli navidezne spovednice. V tistem času je bilo za fotografski posnetek potrebno veliko časa in mirnosti.
Don Bosko je za pomoč prosil skupino klerikov in učencev. Ko je izbiral fantiča, ki bi pokleknil in »igral« spovedanca, se je ozrl naokrog in smeje zaklical: »Pavelček, pridi sem. Poklekni in nasloni svoje čelo na moje, tako se ne bova premikala!«
Pavel Albera je dolgo naslanjal svojo glavo ob don Boskovo. Rezultat je bil neverjeten. Don Bosko je nekaj slutil, zato je želel ta portret, retuširan s svinčnikom, obesiti v predsobo.
Omogočal je veselje življenja
To je naš don Bosko, sposoben prisluhniti vsem svojim mladim, ki jih je imel rad in so bili čudoviti. Za vsakega je imel velik načrt, saj so bili vsi v Božjem načrtu. Pravzaprav želim izraziti trdno prepričanje, da je imel don Bosko veliko sposobnost mladim omogočiti, da so življenje živeli kot praznik in vero kot veselje.
Zdi se mi, da je to velik ali eden velikih don Boskovih darov. Ko se mnogokrat skušam približati njegovemu srcu, izviru vsega, pomislim: don Bosko je imel zmožnost iz rednega, vsakdanjega, težkega, utrujenega, izsušenega in lačnega življenja izluščiti motiv za radostno življenje. Mladim je pomagal odkriti globoko srečo, ki se napaja v ljubezni do Boga in v Božji ljubezni do njih. Pa recite, da to ni delo pravega genija vzgoje.
Ko sem si pred leti ogledal film »Življenje je lepo«, se me je dotaknila ljubezen očeta in njegova ljubezniva ustvarjalnost, s katero je sinu opisoval grozote koncentracijska taborišča kot doživetja, igre z nenehnimi presenečenji. Morda bi kdo lahko ugovarjal, da je oče sinu lagal. A to ni res. Tisti oče je imel zaradi ljubezni do sina to moč, da mu je uspel grozljivo stanje predstaviti na način, da ga grozote niso uničile, da nasmeh in upanje nista izginila z njegovega obraza in duše.
Don Bosko je bil v tem pravi učitelj. Bil je genij, ki je znal najti veselje in upanje v majhnih rečeh, v pozornosti do vseh, v preprostih kretnjah, ki so se zdele izgubljene v rednem življenju iz dneva v dan, a so bile velikega pomena.
Dominik Savio je novemu prišleku v oratorij dejal: »Svetost je vsa v tem, da smo zelo veseli.« V don Boskovem vrtu je dozoreval sad Duha, ki je »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje,« kot pravi sveti Pavel.
Vedno blizu mladim
To je dragocena dediščina, ki jo je don Bosko zapustil svojim salezijancem in hčeram Marije Pomočnice ter vsej salezijanski družini: biti možje in žene, ki vsakodnevno iščejo naklonjenost v srečevanju z mladimi, konkreten in realen smisel v srečanju z vsakim človekom (tudi najbolj plašnim, ki se čuti manj obdarjenega in usposobljenega). Možje in žene, ki so vedno pripravljeni narediti prvi korak, ko gre za mlade, in se jim z vsem spoštovanjem trudijo približati, da bi jih razumeli in pomagali, da bi bili z veseljem med njimi, predvsem med najbolj pomoči potrebnimi.
To je salezijanska ljubeznivost: vzgojiteljeva naklonjenost, v kateri se nahaja človeška toplina in duhovna tenkočutnost. Zaradi tega je vsak fant v oratoriju čutil don Boskovo naklonjenost, kot bi bil zanj edini.
Oznanjevanje božjega veselja
To je dober razlog za don Boskovo praznovanje v novem letu, ki se nadaljuje po težkem koronavirusnem letu z vsemi njegovimi posledicami, in bi jih radi premagali v nekaj mesecih. Naj nas vsak vzgojni prostor, vsaka salezijanska hiša, vsako osebno srečanje spodbudi k oznanjevanju, da je življenje lepo, da je dar Boga, ki ljubi življenje, zato ga živimo v prazničnem ozračju tudi v sivih dnevih. Polno življenje luči, ki prihaja iz zaupanja v Boga življenja.
Želim vam srečno in blagoslovljeno 2021, polno veselja in Božje milosti ter živeto pod Marijinim materinskim plaščem. Naslonimo svoje čelo na don Boskovo: »Tako nas ne bo nič premaknilo!«
Povzeto po ANS; pismo je bilo najprej objavljeno v reviji Don Bosko