+ Jože Zadravec SDB

Spoštovani sorodniki, dragi sobratje salezijanci, duhovniki, redovniki, redovnice, rakovniški župljani, dragi bratje in sestre!

V podorano brazdo večne njive polagamo od bolezni izsušeno telo, ki bo polno duhovne rodovitnosti kakor pšenično zrno čakalo, da vzklije v novo življenje in obrodi svoj v sad v zboru svetnikov. Smo v tednu molitve za duhovne poklice. Z besedami rajnega sobrat Jožeta naj tudi njegovo slovo postane rodovitni humus za nove duhovne poklice: »Bog bodi vekomaj zahvaljen za misel, ki me vselej odrešuje. V svoji brezmejni ljubezni si nas priklical k življenju – mar nas zavrgel boš kot gluho seme?« Zbiramo se pri evharističnem bogoslužju, prostorju, kamor se je stekalo in od koder je izhajalo vse, za kar je živel. 21. junija 2020, ko je imel svojo poslovilno sv. mašo na Rakovniku je v nagovoru dejal: »Odhajam – celo življenje odhajam. Vsaka pesem se enkrat izpoje, vsaka maša se enkrat konča. Noben dan ni tako dolg, da ne bi imel večera!«

S temi besedami je izpovedal svojo vero in notranjo svobodo. Čeprav je bil malodane celo življenje na Rakovniku, je s svojo selitvijo na Trstenik dal zgled resnično svobodnega človeka, ki je znal ohraniti vedrino, svežino in duhovno ustvarjalnost do konca. To je zgled sprejemanja danih okoliščin starosti in bolezni. Bog mu ne bo ostal dolžnik.

Kakor jelen hrepeni po potokih voda – pravi psalmist – tako je njegova duša vse življenje hrepenela po neizpovedljivem, neopisljivem, pa vendar tako stvarnem in navzočem Bogu življenja. Poslal mu je svojo luč in svojo zvestobo, da je po številnih poteh, po daru duhovništva in redovništva, vedno znova stopal k Božjemu oltarju. Njegove citre oznanjevanja o Bogu veselja in radosti so bile predvsem besede: slovenska beseda, lepa, klena, jasno izgovorjena in zapisana.

Kdor da piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih … je bila njegova zasledovana smer. Notranje trpeti, prenašati križ, odpovedovati se … še najtežje samemu sebi, je križ, ki ga je Jože sprejel in nosil s seboj skozi življenje. Težak je bil, toda tako rodoviten, ta križ življenja. V njem je porodil ljubezen in neizmerno usmiljenje. Dati vsaj prijazno besedo enemu izmed teh malih, to je znal storiti v evangeljskem slogu.

Življenjska pot

Sobrat Jože Zadravec se je rodil 1. januarja 1939 v Odrancih očetu Štefanu in materi Ani roj. Madjurica. Družina Zadravec je štela devet otrok: Ivan, Štefan, Franc, Jože (umrl pri osmih mesecih), Jožko, Venčeslav, Ančka, Cilka in Milena (Milika). Osnovno šolo je obiskoval v Odrancih, nadaljeval v sosednjih Črenšovcih. V družbo salezijancev je vstopil konec avgusta 1954 na Reki. Tam je prejel kleriško obleko, na praznik Marije Vnebovzete 1956 izpovedal prve zaobljube. Srednjo šolo je začel na Reki in jo zaključil na nadškofijski klasični gimnaziji v Zadru. Bogoslovne študije je obiskoval v Ljubljani. Na Reki je 16. avgusta 1964 izpovedal večne zaobljube. Na praznik svetih apostolov Petra in Pavla leta 1966 je prejel duhovniško posvečenje v Mariboru po rokah škofa Držečnika. Novo mašo je zapel v Odrancih 17. junija 1966 pred leseno cerkvico, po veliki tragediji, ko je pod ruševinami kupole pri gradnji nove cerkve izgubilo življenje osem župljanov. Njenemu zgledu sta sledili s. Cilka in s. Milika kot redovnici FMA, s katerima je bil duhovno in tudi življenjsko zelo povezan.

Postaje življenja. Sončna stran Golovca, Rakovnik s cerkvijo Marije Pomočnice, je bila njegov dolgoletni pristan. Kot kaplan prvo leto na Rakovniku (1966), nato na Kodeljevem (1967–1969) in zopet na Rakovniku, vmes samo eno leto (1973–1974) v Tomišlju. Vse do leta 2020. Na Rakovniku je bil asistent bogoslovcem. Maševal je za sestre FMA in veliko pomagal v drugih župnijah. Kot duhovnik je veliko časa posvetil zbiranju in vodenju rakovniške in prekmurske študentske skupine, katerih prijateljstva so ostala do današnjih dni.

Poleg pastoralnih služb ga je vseskozi navdihoval študij. Na Teološki fakulteti je dobil nagrado za diplomsko delo »Gregorčič kot biblični poet«. Po teološki diplomi (1966) je pet let obiskoval predavanja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (diplomiral 1972: Izgubljena vera Miška Kranjca) ter slovenski jezik s književnostjo (diplomiral 1974: Problem glavnega junaka Nemezijana v Sibilinem vetru Alojza Rebule). Med študijem je že poučeval slovenščino na Srednji verski šoli v Želimljem. Kar 35 let je pedagoško služil številnim salezijanskim generacijam bogoslovcev. Od jeseni leta 1975 je ob pedagoškem delu opravljal tudi časnikarsko delo pri časniku Družina. V Rimu se je na Mednarodnem inštitutu specializiral v časnikarstvu, kjer je junija 1979 tudi diplomiral. Trideset let je hodil na novinarska popotovanja po Sloveniji, raznih evropskih in ameriških mestih. Tudi pisateljsko je bil zelo rodoviten. Izdal je 35 samostojnih publikacij. V letih 2003–2015 je pripravljal in vodil večere vere in kulture: Grajski večeri na Rakovniku in Ivanocyjevi v Veržeju.

Nadvse je ljubil duhovniško službo in pridiganje. To je bila njegova najsrčnejša naloga: pot k oltarju Marije Pomočnice na Rakovniku. Deveta maša na Rakovniku s sodelovanjem njemu tako dragega rakovniškega zbora je bila vedno slovesna in bogata. Prav tako pa preprosta in skromna, ko je leta in leta daroval šesto delavniško mašo.

Sobrat Jože je zadnja tri leta svojega življenja preživel v salezijanskem domu na Trsteniku. Lepo se je vključil v življenje skupnosti. Vse do zadnjega je še lahko pristopal k oltarju, le nekaj dni pred odhodom v večnost mu telesne moči tega niso več dopustile. Z veliko vero je vsak dan prejemal kruh življenja – sveto obhajilo. Umrl je lepo, mirno in spokojno v krogu sobratov 22. aprila na Trsteniku.

Duhovni oris

Gospod Jože kot duhovnik in redovnik. Svoje vere ni živel klasično kot po kopitu. Motril jo je skozi številne zgodbe življenja, preučeval v izpovedih pisateljev in pesnikov, predvsem pa jo poglabljal v Božji besedi. Na stotine citatov bi našli, v katerih ponuja odgovore vere. Sam je izpovedal svojo vero – confessio generalis – na svoji zlati maši v Odrancih: »Zakaj verujem, zakaj sem katoličan, zakaj sem duhovnik? To troje me je zaposlovalo … Prečesal sem mnogo besedil, ki so jih izpisali imenitni ljudje, umetniki besede, zvokov in likov. Kot čebelica sem zbiral med Božje ljubezni, kakor so jo zaznali ti bogoiskatelji. Moja vera sloni na osebi Jezusa Kristusa, ki je alfa in omega življenja vsega človeštva, vsakega posameznika, vsega vidnega in nevidnega stvarstva … Vsi odpevajo: Nekje smo doma, najbolj doma, nekoč bom v družbi nebeški.«

Klicali smo ga prof. Jože. Večino svojega časa je preživel in ustvarjal v svoji skromni sobici za cerkvijo na Rakovniku, pri vhodu na kor. Kar 35 let svojega življenja je posvetil vzgoji in izobraževanju salezijanskih kandidatov in mladih sobratov v Želimljem (1968–1991). Kdo izmed nas, ki smo bili njegovi učenci, se ne spominja kakšne anekdote z njegovih ur. Njegov prijatelj mag. Mirko Anželj, tudi profesor na tej šoli, je o njem zapisal: »Mirno lahko trdim, da je prijatelj Jože eden izmed redkih profesorjev v Sloveniji ali pa morda sploh edini, ki je za dijake poskrbel tako, da je napisal in izdal interne učbenike za vse letnike gimnazije in vse učbenike, ki so vezani na maturo …«. Vsi smo vedeli, da ga vodi neizmerna predanost, želja po lepi in pristni besedi, čeprav je bil strog in dostikrat malo muhast učitelj. Brali smo kot nori, še posebej Cankarja, toda vedeli smo, da ceni vse, ker je v nas dobrega, pristnega, torej vse, kar smo prinesli s seboj iz svojega okolja in svoje rodovine.

Neutrudljiv časnikar. Prof. Jože je 1975 sprejel redno časnikarsko delo pri tedniku Družina. 30 let je vztrajal kot urednik rubrike Vera in kultura. V skromnih prostorih in okoliščinah je uspel napisati 6.200 člankov, esejev, potopisov, intervjujev, reportaž s podpisi »jz, ce, Sibila, Ravenko«. Krščanska zveza v Celovcu mu je 1998 podelila Janežičevo priznanje za dolgoletno požrtvovalno delo na prosvetnem področju, saj je ogromno pisal o kulturnem dogajanju v zamejstvu. V knjigi Moj slovenski testament je zapisal: »Verski časnikar mora čutiti s Cerkvijo in ljudstvom … Vse, kar storiš dobrega pri verskem tisku, tudi najmanjša notica, ima dvakratno duhovniško pastoralno ceno. S to duhovno izkaznico sem nadaljeval svoje časnikarsko popotovanje. V to izkaznico sem pozneje ‘zapisal’ še dopolnilo: vse, kar verski časnikar zapiše, mora bralca odreševati, tisk je verski, kolikor odrešuje, zapis je odrešenjski, kolikor se časnikar sam napaja iz virov odrešenja«. Poleg pisalnega stroja in avta je bil njegov zaščitni zank tudi fotografski aparat, s katerim je naredil tisoče in tisoče fotografij, ki krasijo številne članke in publikacije. Kar 21 let je sodeloval pri zborniku Stopinje, ki ga vsako leto izdaja pomursko pastoralno občestvo.

Ljubitelj in pisec slovenske besede. Jože Zadravec je bil izredno ustvarjalen pisatelj. Imel je cankarjanski slog. Njegova pisalna miza in računalnik sta mu postala najtesnejši sosed, s katerim je obdeloval duhovne gredice. Njegov opus obsega na tisoče strani: mojster besede, lepe in čiste slovenske besede, s katero lahko opišemo večnost, sanje in najgloblje hrepenenje. Daje nam izziv v slogu cankarjanske misli (Tleči stenji slovenske zgodbe, 2019): »Zalistaj se v strani mojih knjig, domovina, in videla boš, kdo ti je pravičen sin; dal sem ti od tega, kar je bilo v meni dobrega in plemenitega. Kaj bi ti še dal?« Začel je z Dnevnikom z romarske poti Janeza Pavla II. na Poljskem. Janez Pavel II., sedaj svetnik, ki ga je spremljal v letalu, je dejal: »Vsak čas ima svoje poslanstvo, življenje pa, ki smo ga prejeli, je veliko bogastvo, ki ga je treba darovati«. In te besede tistega čas so Jožeta vodile, da je svoje bogastvo življenja podarjal vsem nam skozi pisano besedo. Znamenja ob poti (1982); Zasledovana smer (1984); Tje bomo našli pot (1988); Pot daljša ob upanja (1990); Na gredicah moje dežele (1992), so le nekatera dela, ki iz popotovanja prinašajo zgodbe življenja. In še nekaj del: Tu je moj podpis (2009); Ti pa, Beseda, ostaneš za vedno (2011); Tako smo živeli – drzno in predano (2012); Zdaj spletam venec spominčic (2013), kjer je izrazil svoje misli zrele dobe. V knjigi Preden odidem – beseda naj bo (2022) poda svoje poslednje misli: »’Že slutim te, nova zarja’, sem ob večerni uri ob vznožju Storžiča bolj s srcem kot z ušesi lovil odmeve zvonov. Kaj se je tako zgodaj začelo svitati? V meni pa srce bije ko že dolgo ne tako: Zvoni kot da se vse šele začenja, kot da vstaja zarja dokončne svobode in lepote« …

Duhovni in kulturni svetilnik. Bil je goreč svetilnik in pospeševalec dialoga med vero in kulturo. V svetu posvetnega in prosvetnega je težko biti znamenje. On je bil s svojo kulturno širino. V Salezijanskem vestniku (98/1) je ubesedil svoj poklic: »Če bi še enkrat živel, bi hotel v sebi nositi ista občutja, hotenja, cilje in namene, isto ljubezen do pisane besede«. Zbiral je ljudi različnih zgodb, poklicev, mišljenja in tudi prepričanj. Vodil je skupino rakovniških in prekmurskih študentov (na predlog patra Žužka) v sivih časih s komunizmom okuženih številnih intelektualcev. Toda on je stal pokončno, kakor je izpovedal eden od članov skupine: »Odlika njegovega vodenja je bila predvsem v pripravljenosti sprejemanja različnih stališč in toleranca do drugače mislečih. Na koncu razprav pa je vedno poskrbel, da so bili vera, etične norme in poštenje postavljeni na pravo mesto«. Pozneje je pripravljal verske in kulturne večere. Gostje njegovih Grajskih in Ivanocyjevih večerov so bili duhovniki in redovnice, osebnosti iz kulture, umetnosti, zdravstva in drugih različnih področij delovanja. Večeri so prodirali v globino, povezovali, gradili prijateljstvo in prepletali osebne zgodbe v prijateljskem pogovoru. Če zares presodimo, vidimo, da je bilo vse to oznanjevanje resnice, ki je edina, večna in nikoli ne mine.

Mašnik in pridigar. Cerkev Marije Pomočnice, oltar, ambon. In njegove duhovne cvetke na koncu maše. Njegova najljubša pot je bila k daritvenemu oltarju in ambonu na Rakovniku, od koder, kakor sam zapiše, »… sem oznanjal Jezusa Kristusa in poskušal nagovoriti zbrano občestvo z mislimi in drobtinicami, ki sem jih iztržil s poglabljanjem v Sveto pismo ter svetovno in domačo književnost, poezijo in prozo, iz pogovorov z ljudmi, opažanjem življenja in dela ljudi, s katerimi sem živel, se z njimi srečaval, pogovarjal, trpel, se žalostil in veselil življenja«. Življenjsko in liturgično je bil uglašen z rakovniškim zborom: »Naj v Marijinem romarskem svetišču na Rakovniku nikoli ne zamre cerkvena zborovska in ljudska pesem, ki so jo s srcem in dušo peli naši predniki – Bogu, Mariji in vsem svetnikom v čast!«

Še ure in ure bi lahko pripovedovali in še mnogo zapisali.

Spoštovani! Naš sobrat Jože, prijatelj številnim, je znal prositi odpuščanja in je bil človek, ki je vsako dobroto povrnil tisočkrat z mnogimi pozornostmi. V življenju smo mu ostali dolžniki. Toda njegov zgled in bogata zapuščina, ki nam jo je zapustil s svojimi knjigami, nas vabita naprej za njim. Kam? V nebesa! V svojem imenu se zahvaljujem osebju in sobratom, ki so skrbeli za Jožeta in stali ob njem do zadnjega diha njegovega življenja. Ne bo vam ostal dolžan s svojo priprošnjo iz nebes.

Naj končam z njegovimi besedami zahvale vsem, s katerimi mu je bilo dano živeti, zapisane v publikaciji Moj slovenski testament:

»Po dolgi življenjski poti je slovo težko, a tudi živeti ni bilo lažje.

Vsi moji dnevi so bili moji soneti! Zdaj ob koncu poti je eno samo spoznanje: živí me upanje, kot me ni še nikoli doslej, čim dalj živim, bolj mi raste pogum, kjer sem svoboden, sem srečen, tu dom je moj! A je res: ker sem živel, nosim v sebi brazgotine!

V večno zahvalo Stvarniku, ki me je poklical v življenje, staršem, ki so me sprejeli in vzgojili, sestram in bratom, s katerimi sem odraščal, prekmurski deželici, ki sem ji vedno želel biti v ponos, sobratom, ki so me sprejeli v svojo sredo, prijateljem in prijateljicam, ki sem jim neskončno hvaležen, da sem smel z njimi deliti radost in srečo življenja!

Vse je bila ena sama milost. Bog bodi zanjo vekomaj zahvaljen!«

– – – – – – – – – – – – –

22. aprila 2023 je v 85. letu življenja k svojemu Stvarniku in Odrešeniku odšel
salezijanec duhovnik Jože Zadravec.

– – – – – – – – – – – – –

Gospod, daj mu večni mir in pokoj
in večna Luč naj mu sveti. Naj počiva v miru.

Marko Košnik, inšpektor s sobrati salezijanci
Ljubljana, 24. april 2023

– – – – – – – – – – – – –

Jože Zadravec SDB
Rojen: 01.01.1939, Odranci
Prve redovne zaobljube: 15.08.1956, Reka (HR)
Duhovniško posvečenje: 29.06.1966, Maribor
Umrl: 22.04 2023, Trstenik