Don Bosko je zaradi njegove dobrote, gorečnosti in optimističnega humanizma za zavetnika svoje Družbe izbral sv. Frančiška Saleškega in svoje člane imenoval salezijanci (K 4 in 17). Še danes se lahko veliko naučimo iz njegove misijonarske strategije, ki jo je razvil najprej med svojim misijonarjenjem v francoski pokrajini Šableško (1594-1597), nato pa med svojim službovanjem kot ženevski škof v izgnanstvu (1602-1622).
Najprej se je sv. Frančišek odločil, da bo živel na gradu Allinges, da bi bil blizu svojim ljudem, spremljal pa ga je le njegov bratranec. Vsak dan se je odpravil v Thonon, kjer je spoznaval ljudi v njihovem vsakdanjem življenju: delavce v delavnicah, kmete na poljih in vaščane na njihovih domovih. Na ta način je z njimi vzpostavil preprost a oseben odnos. Ko je postal njihov prijatelj, je njegovo pričevanje o življenju postalo še bolj privlačno. Ta apostolat odnosov in prijateljstva je postal temelj njegovega misijonskega dela.
Drugič, sv. Frančišek je živel revno, brez sredstev. Imel je le malo človeške podpore. Čeprav je bil nastanjen na gradu Allinges kot gost barona Hermanceja, ni želel oznanjati evangelija pod zaščito orožja katoliške vojske.
Tretjič, svoje upanje je položil v Boga samega. Njegova moč je bila molitev in vsakodnevna maša v majhni grajski kapeli, preden je odšel v Thonon. Četudi so ga žalili in zasmehovali, četudi so se ga protestanti izogibali ali ga napadali, se je do njih vedel z velikim spoštovanjem in globoko ljubeznijo.
Četrtič, prepričan je bil o naravnem nagnjenju vsakega človeka k ljubezni. Zanj je bil misijonarski izziv pomagati vsakemu človeku, da z darom vere verjame v obstoj Boga ljubezni, ki se je v človeštvu utelesil v Jezusu, bil zaradi nas križan in vstal, da bi lahko v polnosti vstopili v ljubeče občestvo z Bogom.
Petič, dobro se je pripravil na pridiganje in za svojo majhno čredo vernikov na Šableškem skrbel enako kot za veliko množico vernikov. Ko ga ljudje niso hoteli poslušati, je pisal letake in jih delil. Tako kot protestanti je tudi on pri svojem pridiganju in v razpravah uporabljal Sveto pismo.
V razmislek:
Kaj se lahko naučim iz misijonske strategije sv. Frančiška Saleškega, kar bi bilo mogoče ponoviti v mojem okolju?
Kakšen pomen pripisujem osebnemu pričevanju v svojem življenju?
Ker so bile v tistem času akademije prevladujoči kraji za intelektualna prizadevanja vse bolj izobraženega evropskega prebivalstva, je sv. Frančišek Saleški leta 1606 skupaj z Antoinom Favrom, predsednikom savojskega senata, ustanovil akademijo Accademia Florimontana. Cilj te pobude je bil spodbujati »krščanski humanizem« z vnašanjem vrednot evangelija v literaturo in znanost ter tako ustvariti povezavo med vero in kulturo ter spodbujati povezovanje vere in razuma. V tej luči pobožnost (svetost) prežema vse razsežnosti vsakdanjega življenja.
Frančišek Saleški se je znal dotakniti src ljudi predvsem s svojim osebnim pričevanjem o življenju – s svojo misijonsko gorečnostjo, pogumom, vero, dobrodelnostjo in pridiganjem – ki je mnoge pripeljalo do spreobrnjenja.
Alfred Maravilla SDB, vrhovni svetovalec za misijone