Damijanova življenjska pot nikakor ni bila ravna in gladka. Tudi odkrivanje duhovne poti in odgovor na Božji klic ni bil enostaven. »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost,« pravi sv. Pavel v pismu Rimljanom. Pavlu podobno zgodbo piše tudi mladi salezijanec Damijan Grlec.
Damijan, prihajaš z Goričkega in si že končal študij zgodovine. Tvoja življenjska pot pa vsekakor ni bila ravna in gladka …
Rojen sem v župniji svetega Jurija na Goričkem, v okolju, ki je zelo ekumensko, saj sobivamo katoličani, evangeličani, kalvinci in binkoštniki. Moj pokojni župnik g. Martin Vörös je bil nekoč salezijanec, oseba, ki mi je bila v mladih letih izjemen zgled. Do konca srednje šole sem bolj ali manj redno obiskoval nedeljsko jutranjo sveto mašo. Moja družina ni bila med rednimi nedeljniki, a ji je vera veliko pomenila in dala.
Ko se je bilo potrebno odločiti za nadaljnje življenje, sem imel le eno željo. Postati profesor zgodovine na univerzi in temu cilju sem bil pripravljen podvreči vse. Študij mi ni delal težav, večino časa sem krepko izstopal v svojih dosežkih. Izgledalo je, da je zame pot že končana, manjka stopnička do uresničitve življenjskih sanj. Vendar je Bog imel z mano povsem drugačne načrte.
V srednješolskih letih in kasneje v času študija zgodovine sem se začel iz različnih razlogov močno oddaljevati od katoliške Cerkve, kar me je kmalu po polnoletnosti privedlo v razna ezoterična new age gibanja in sekte, v katerih sem vztrajal leta in leta. V tem času sem bil tudi neusmiljen kritik katoliške Cerkve, duhovščine, vere same itd. Te izkušnje so me pripeljale do ponovne vrnitve v katoliško Cerkev in po nekaj letih do odločitve postati redovnik. Pot do tega ni bila gladka, ampak posuta s težavami, hudimi preizkušnjami, padci vseh vrst, obupom, trpljenjem …
Na kakšen način si odkril, da te Gospod kliče na pot salezijanskega poklica?
Salezijancev, preden sem prišel k njim, nisem poznal. Prvi zgled na moji poti je bil pokojni domači župnik v otroških letih. O duhovništvu sem premišljeval ponovno pred začetkom študentskih let. Šele leta 2013 sem začel dojemati, da me je Bog rešil iz pekla, v katerem sem se znašel z nekim namenom. Poskušal sem si ustvariti družino, vendar sem kmalu ugotovil, da ta pot ni zame. Po globokem spreobrnjenju sem postal goreč katoličan in slutil sem, da Bog od mene hoče nekaj več od drugih fantov. Dlje časa sem se boril z Njim, vendar je na koncu Njegova Ljubezen premagala moj boj in vse premisleke. V tistih letih sem imel že službo, svoj avto, manjkala mi je le partnerica in srečen bi bil v očeh domačih in sovaščanov.
Cele noči sem preživel v molitvi in branju svetih tekstov in življenjepisov svetnikov. Te zgodbe sem požiral in dajale so mi trdnost ter rast v veri. Tako sem na spletu nekega majskega večera 2014 našel dnevnik italijanske mistikinje, blažene Edvige Carboni, in ga bral vso noč, zjutraj ob 5.00 pa začel delo v tovarni. Svoje pričevanje o poklicanosti sem poslal tudi postulatorju za njeno kanonizacijo in dobil sem vabilo, naj pridem na njeno beatifikacijo, kar seveda ni bilo mogoče. Predtem sem iskal, kam me Bog kliče. V tem dnevniku sem večkrat prebral don Bosko in v mojem srcu je bilo takoj jasno, da je to tisto, kar Bog želi od mene. Spoznanje sem zaupal gospe Nevenki Brozina in duhovniku Srečku Frasu, ki sta me v tem času spremljala. Pred mano se je odprlo vesolje, o katerem prej nisem vedel, da obstaja. Ko sem prišel na nedeljo svete Trojice leta 2014 na Rakovnik na pogovor z delegatom za duhovne poklice, Petrom Pučnikom, me je v pogovoru vprašal, kaj vem o salezijancih. Dejal sem, da nič, in je rekel, da če je Božja volja, se vidimo jeseni. In tako je bilo. Doma sem povedal, kako sem se odločil, in deležen sem bil izjemnega nasprotovanja. Tako sem 29. avgusta 2014 pobegnil in zame ter moje bližnje se je začelo zelo težko obdobje, ki se je normaliziralo po nekaj letih.
Po noviciatu, študiju filozofije in vzgojne prakse salezijansko formacijo nadaljuješ s študijem teologije v don Boskovem mestu Turin. Kakšno je življenje v mednarodni skupnosti?
Po šestih letih salezijanske formacije sva s sobratom Gregorjem 14. septembra 2020 začela zadnjo fazo svoje formacije, študij teologije v Turinu, mestu, ki je dalo začetke salezijanske družbe in karizme. Po zadnjih poletnih programih za mlade v Sloveniji v Celju in na Uskovnici se je zame začelo novo obdobje. V skupnosti na naši fakulteti nas je 43 študentov in 22 profesorjev ter drugih sobratov. Smo zelo pisana druščina, prvi letnik sestavljamo fantje iz 12 narodov, tudi z afriškega kontinenta (Nigerija, Kongo, Zambija, Gana), in misijonar iz Gvatemale.
Življenje v skupnosti je izjemno pestro in bogato. Predavanja, ki jih poslušamo, so na zelo visokem nivoju, in profesorji, ki s tabo živijo vsak dan, postanejo tvoji prijatelji. Vzdušje je zelo lepo. V tem letu smo bili deležni dveh obiskov vrhovnega predstojnika in vrste drugih visokih predstavnikov družbe. Čuti se njihova skrb in ljubezen do nas, ki smo prihodnost družbe. Večina časa je vsekakor namenjena študiju, nekaj časa pa tudi kvalitetnemu duhovnemu in bratskemu življenju.
Kljub korona času se odpravljate v razne župnije in oratorije na pastoralo. Kam hodiš in kako v tem letu poteka pastoralno delo?
Korona nas ni ustavila. V Italiji se na vsakem koraku opazi njihova pregovorna ležernost. Tudi ko je bila stroga policijska ura in najhuje, smo lahko brez težav in kontrole odhajali na svojo pastoralo, če jo imamo v mestu samem. Dobili smo dovoljenja, v realnosti pa v dveh mesecih popolne zapore niti enkrat nisem naletel na policijsko kontrolo. Moja pastorala poteka v salezijanski župniji Odraščajočega Jezusa (Gesù Adolescente) v turinski četrti San Paolo.
Spremljam skupino mladih iz zadnjih letnikov srednjih šol in predvsem v zadnjem času skupnost mladih nepolnoletnih migrantov, ki so prispeli v Italijo iz različnih držav Afrike, Azije in Albanije. Delo z migranti mi ni tuje, saj sem z njimi delal že v času noviciata, z otroki priseljencev pa sem se ukvarjal tudi dve leti v času vzgojne prakse v Celju. Na pastoralo hodim skupaj s sobratom Elvisom iz Gane. Pastorala v tej župniji in pripadajočem oratoriju San Paolo je bila pred korono ena najbolj cvetočih v mestu, v zadnjih letih sta od tam izšla tudi dva duhovniška poklica. Korona je prizadejala veliko škodo, saj so zaradi vseh teh določil začele razpadati športne ekipe, odšlo je veliko animatorjev … Po epidemiji bo potrebno stvari postaviti na novo. S srečanj v živo smo se preselili na splet in del mladih je tako odpadel. Mladi v tej župniji me polnijo vedno znova in znova. So goreči verniki, požrtvovalni in polni upanja in idej. Za njihovo prihodnost se ni bati.
Zelo pozorno spremljaš dogajanje v Cerkvi in svetu ter si (bil) zelo odziven. Kako vidiš mlade današnjega časa glede na svoje osebne izkušnje in kot salezijanec, ki naj bi bil spremljevalec na njihovi poti?
Dogajanje v Cerkvi in svetu sem spremljal zelo pozorno, moji pogledi so bili velikokrat zelo svojevrstni. Sobratje so to spremljali z mešanimi občutki. Po nekem času mi je uspelo, da sem se od tega oddaljil in zdaj že mesece moj profil na Fb počiva. Mladi današnjega časa so polni informacij in zelo kritični, zato od nas tudi veliko pričakujejo. Moji najlepši trenutki so, ko lahko mlademu človeku pomagam, najsi je bilo to v Celju v okviru programa PUM-O ali v duhovnih potrebah. Zame so mladi velik izziv in neizmerno se veselim, da sem lahko z njimi in med njimi. Stoodstotno se bom potrudil, da bom mladim opora, upanje in kažipot v njihovem življenju.
Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Don Bosko 2/2021. Foto: osebni arhiv
