Dragi bralci Don Boska, želim vam blagoslovljeno leto 2022. Konec tega leta bomo obhajali 400. obletnico smrti velikega svetnika, edinstvenega genija svojega časa: sv. Frančiška Saleškega. To je svetnik, po katerem se Don Boskovi salezijanci imenujemo.
Nekega dne je don Bosko mladim, ki so rastli z njim, dejal: »Imenovali se bomo salezijanci.« S tem se je začela čudovita ‘dogodivščina Duha’, ki je začetek velikega drevesa današanje salezijanske družine in svoje korenine hrani v duhovnosti sv. Frančiška Saleškega ter jo prebira in izvaja z občutljivostjo drugega velikana sv. Janeza Boska.
Salezijanska duhovnost se širi in poglablja kljub preizkušnjam časov, ker je trdno zasidrana v dveh edinstvenih osebah previdnostne zgodovine Cerkve: v sv. Frančišku Saleškem in sv. Janezu Bosku.
Zato govorimo o dveh velikanih, ki na ramenih »nosita« salezijansko karizmo. Oba sta bila velik dar Cerkvi. Don Bosko je kot nihče drug znal prevesti duhovno moč sv. Frančiška Saleškega v vsakdanjo vzgojo in evangelizacijo mladih. Zahvaljujoč salezijanski družini še danes močno živi v Cerkvi in svetu.
Sveti materi
Frančišek Saleški in Janez Bosko imata veliko skupnega, od zibelke naprej. Frančišek Saleški se je rodil pod savojskim nebom, ki pokriva doline, po katerih se spuščajo hudourniki z najvišjih vrhovh Alp. Tudi don Bosko je bil Savojec. Ni se rodil v gradu, toda rodil se je z istim darom kot Frančišek: imel je ljubeznivo mamo, polno vere. Frančiška Boisy je bila zelo mlada, ko je pričakovala prvega otroka. V Annecyju je pred Svetim prtom, pričevalcem trpljenja Božjega sina, ganjena sprejela sklep: ta otrok bo za vselej pripadal Jezusu. Nekega dne je mama Marjeta dejala Janezu: »Ko si prišel na svet, sem te posvetila preblaženi Devici.« Pred Svetim prtom je v Turinu pokleloval don Bosko. Krščanske matere ustvarjajo svetnike. V gradovih, kot je bil Frančiškov, ali revnih podeželskih kolibah, kot je bila Janezova.
Pravijo, da se je prvi stavek, ki ga je uspel oblikovati Frančišek, glasil: »Dobri Bog in mama me imata rada.« Janez Bosko se bi gotovo podpisal pod to.
Bog je bdel nad Frančiškom in Janezom. Obema je podaril veliko srce. Frančišek je študiral v Parizu in Padovi, na najbolj znanih univerzah tistega časa. Janez je študiral ob soju sveče v podstopniščni luknji. Duh se ni ustavljal ob majhnih človeških rečeh. Obema je bilo namenjeno, da sta se spoznala. Vode savojskih potokov, ki so kot duh poživljale Frančiška Saleškega, so pritekle v Turin in se razlile po vsem svetu.
Po 400 letih je Frančiškov predlog krščanskega načina življenja, način duhovnega spremljanja in humanistični pogled na odnos človeka z Bogom še vedno živ in sodoben. Bolj kot kdor koli ga je znal razložiti don Bosko.
Dvanajst milostnih mesecev
Za voščilo ob novem letu vam želim, da bi uživali v globoki človeški in duhovni svežini, ki kot reka salezijanske duhovnosti teče od Frančiška Saleškega do don Boska. Ta reka v sebi nosi veliko moč, ki jo najdemo v naslednjih ‘salezijanskih’ mislih, izvirajočih v srcu Frančiška Saleškega. Don Bosko jih je v življenju z mladimi ponotranjil.
- »Bog v svoji milosti nikoli ne deluje brez našega soglasja. Deluje z močjo, a ne s silo in obvezo, temveč želi pritegniti srce, ne zato, da bi ga posedoval, temveč ljubil v naši svobodi.«
- Frančišek Saleški je rad poudarjal, da nas Bog vabi k sebi s svojo prijazno pobudo, včasih z vabilom ali klicem, včasih z glasom prijatelja ali navdiha, včasih s preventivno »preprečitvijo«. Bog se ne vsiljuje: trka na naša vrata in čaka, da jih odpremo.
- »Bog se razodeva in je navzoč v vsakem človeku v tistih trenutkih njegovega življenja, ki jih izbere Bog sam in na način, ki ga pozna samo Bog.«
- Tako Frančišek Saleški kot don Bosko sta vsakdanje življenje preoblikovala v izraz sprejemajoče in izmenjajoče Božje ljubezni. Naša svetnika sta želela odnos z Bogom približati življenju in življenje odnosu z Bogom. Papež Frančišek pravi: »Lepo je videti svetost v potrpežljivem Božjem ljudstvu: v starših, ki z veliko ljudeznijo vzgajajo otroke, v možeh in ženah, ki delajo za vsakdanji kruh, v bolnikih, s ostarelih sestrah, ki ohranjajo nasmeh. V teh okoličinah, ki se dogajajo iz dneva v dan, vidim svetost bojujoče se Cerkve. To je pogosto svetost za ‘sosednjimi vrati’, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odseb Božje ljubezni. Če uporabim drugi izraz, so ‘srednji razred svetosti’.«
- »Bog nas ne ljubi zato, ker smo dobri, ampak ker je On dober. Izpolnjevanje Božje volje ne dosežemo z občutki »nevrednosti«, temveč z upanjem v Božje usmiljenje in dobroto. To je salezijanski optimizem.«
- Frančišek Saleški je na Božjo ljubezen odgovoril z ljubeznijo: »Ljubil te bom, Gospod, vsaj v tem življenju, če mi ne bo dano ljubiti te celo večnost. Ljubil te bom vsaj tukaj, o Bog, in vedno upal v tvoje usmiljenje.«
- Prepričanje, da Božja ljubezen ne temelji na dobrem počutju, temveč v izpolnjevanju Očetove volje, je os duhovnosti sv. Frančiška Saleškega in zato vodilo vse don Boskove družine.
- »Pojdite na potovanje od tolažb Boga do Boga tolažbe, od navdušenja do prave ljubezni. Vse delajte iz ljubezni, nič iz strahu, saj nas k ljubezni spodbuja Božje usmiljenje, ne pa naše zasluge.«
- Tako je želel don Bosko: da nas ljubezen do Kristusa vodi k ljubezni do mladih. To je značilnost našega salezijanskega življenja in nenehen izziv za don Boskovo družino danes in vedno. Ljubezen je merilo naše molitve, saj se naša ljubezen do Boga meri v naši ljubezni do bližnjega.
- »To je ‘molitev življenja’: vse svoje dejavnosti naredimo v ljubezni do Boga. Tako bo vse naše življenje postalo nenehna molitev.«
- »Dobro je najti trenutke, da se zatečeš v lastno srce, stran od vrveža in dejavnosti ter se z Bogom pogovarjaš iz srca v srce.«
- »V Mariji vidimo, kaj je Bog pripravljen narediti v svoji ljubezni, če najde razpoložljivo srce, kot je bilo mladenkino iz Nazareta. Ko ga izprazne, ga Bog napolni s svojo polnostjo. Ostane odprta Bogu in On v njej stori velike reči.«
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik