Ob vizitacijskem obisku v salezijanski inšpektoriji »Marija Vnebovzeta« v srednji Afriki je Alphonse Owoudou, pokrajinski svetovalec za salezijansko pokrajino Afrika in Madagaskar, dal intervju za revijo »Jambo Vijana«, časopis mladih, ki obiskujejo salezijanske ustanove v salezijanski delegaturi sv. Jožefa na vzhodu inšpektorije. Ob nasilju in spopadi, ki že mesece zaznamujejo te dežele, je Owoudou z upanjem izjavil: »Ne glede na to, kako dolga je noč, se bo na koncu zdanilo.«
Alphonse Owoudou, kaj pomeni izredna vizitacija in kaj obsega?
Izredno vizitacijo v salezijanski inšpektoriji srednja Afrika sem začel 1. oktobra 2023. Vrhovni predstojnik me je v svojem imenu imenoval za vizitatorja, zato imam dolžnost poslušati vse sobrate in obiskati vse hiše ter se srečati s sodelavci in mladimi. Glede na ogromno velikost te salezijanske inšpektorije sem obisk začel v salezijanskih skupnostih na jugu oktobra in novembra 2023. V marcu pa svojo pot nadaljujem v vzhodnem delu inšpektorije. Nato bom vrhovnemu predstojniku, da bo lahko opredelil smernice za naslednjih šest let.
Kakšna je vaša ocena salezijanske delegacije »Sv. Jožef« od njenega nastanka leta 2021 do danes?
Moje mnenje je zadovoljivo, narejenih je veliko korakov naprej, čeprav je treba še veliko postoriti. Eden od sadov zrelosti je, da so obstoječe skupnosti kanonično ustanovljene, samostojne in da ima vsaka ustanova vzgojno-pastoralno skupnost (VPS). V začetku skupnost »Boscolac« ni bila kanonično urejena, sedaj pa so na našo željo izpolnjeni vsi pogoji za kanonično delovanje. Še vedno imamo dve skupnosti, ki zaradi trenutnih razmer (vojne, premiki prebivalstva, negotovosti) za kateri smo kanonično ustanovitev preložili.
Poleg tega vidim, da se vse skupnosti poskušajo opredeliti do razmer, ki jih vsiljuje sprejem v vojni razseljenih oseb.
Kaj je prinesel skupni obisk v Kigaliju?
Pred koncem svojega mandata je vrhovni predstojnik obiskal sedem salezijanskih pokrajin po vsem svetu, da bi ocenil napredek šestletnega obdobja. Tako smo se februarja ponovno srečali v Kigaliju v Ruandi, po zadnjem obisku v Nairobiju v Keniji leta 2018. Skupaj smo delili in razmišljali o tem, kako deluje salezijanska pokrajina, poslanstvo in izkušnje življenja v skupnostih. V zvezi s tem so pričevanja pozitivna. V smislu vodenja je bilo ključno vprašanje, ali inšpektorji in njihovi sveti uspevajo ustrezno upravljati in voditi svoje skupnosti. To je bila tudi priložnost, da zaprosim vrhovnega predstojnika, da našo pokrajino (ki jo trenutno sestavlja kar 41 narodov) glede na njeno obsežnost razdeli na dve ali tri pokrajine. Razpravljali smo tudi o drugih točkah, kot je zvestoba, nadaljnje poslušanje novih znamenj časa, zlasti za Afriko v vojnah, v preobratih in državnih udarih, in o tem, kako določiti način biti salezijanec v Afriki.
Kakšne naloge vas čakajo kot voditelja 29. vrhovnega zbora?
Ko sem izvedel za novico, sem bil tudi sam presenečen, a sem se zahvalil Bogu za to znamenje zaupanja. Seveda je bil nepredstavljiv šok. Poudarjeno je bilo, da je prvič Afričan imenovan za voditelja vrhovnega zbora. Toda jaz nisem salezijanec kot Afričan, sem salezijanec kot Don Boskov sin, sin Cerkve. Z Božjo pomočjo sem prepričan sem v uspeh zbora, s pripravljalno ekipo, z 240 zborovalci in Svetim Duhom, ki bo nad njimi. Pred tako občutljivim poslanstvom bi bilo treba trepetati … Vrhovni zbor bo razmišljal o temi Vneti za Kristusa, predani mladim, pa tudi o veliki odgovornosti volitev novega vrhovnega predstojnika in novega vrhovnega sveta salezijanske družbe.
Kakšni so vaši vtisi o uresničevanju salezijanskega poslanstva v Don Boskovem centru v Goma-Ngangi, ki ste ga obiskali?
V sebi nosim dvojni občutek. Najprej hvaležnost za vse, kar pri v tem poslanstvu dosegajo bratje, redovnice, sodelavci, salezijanska družina, starši in mladi. Je pa salezijanska ustanova Ngangi velik, težak in kompleksen ustroj. Čutil sem, da jo je treba bolje organizirati in da je treba na novo opredeliti njegovo vizijo. Za boljši uspeh bodo morali salezijanci nenehno poslušati Boga, znamenja časa in ljudi, da bi bolje prepoznavali težave. Na primer, ko ljudje potrebujejo vzgojo, je treba zgraditi šolo. Ko so lačni, se moramo boriti proti revščini in pomanjkanju dela s spodbujanjem pismenosti in poklicnega usposabljanja. Nenehno prosimo Boga, naj stori, kar želi. Naj nam da sredstva in dobre Samarijane, velikodušne ljudi. Še naprej naj nam pošilja nove poklice. Uporabimo družbena omrežja za pogovore o miru in dobrem upravljanju. Naj salezijanci in njihovi sodelavci iz Ngangija govorijo o novem Kongu, o boljšem prijateljstvu s sosednjimi državami. Brez ukvarjanja s politiko, temveč z novim načinom oblikovanja dobrih kristjanov in poštenih državljanov, v duhovni in kulturni pripravi bodočih državljanov.
Kakšno je vaše sporočilo za sobrate, mlade, sodelavce in salezijansko družino salezijanske delegature sv. Jožefa?
Na karizmatični ravni nam salezijanska družba zaupa. Zaupa najstarejši salezijanski inšpektoriji črne Afrike, ki je bila ustanovljena leta 1959. To pomeni, da se mora vsak na svojem področju (župnija, šola, dvorišče) vprašati, kaj dela, da bi si zaslužil zaupanje Cerkve in Družbe, da bomo jutri lahko naredili več za dobro mladih.
Na zgodovinski ravni je treba vse odrasle in otroke spomniti, da ne glede na to, kako dolga je noč, na koncu napoči dan. V temnem predoru še naprej hodimo skupaj, gremo naprej. Če se ustavimo ali gremo nazaj, ne bomo nikoli prišli do konca. Najstrašnejši pekel nikoli ne bo trajal večno, samo nebesa trajajo večno.
Povzeto po ANS