Tradicija veleva, da se salezijanci slovenske salezijanske inšpektorije za don Boskov praznik zberejo k skupni duhovni obnovi in srečanju ter obhajanju svete maše skupaj z mladimi iz želimeljske ustanove ter drugimi prijatelji don Boska.
Tudi 31. januarja 2024 ni bilo nič drugače, razen da je srečanje potekalo v prostorni cerkvi sv. Terezije Deteta Jezusa v Ljubljani na Kodeljevem, saj na Rakovniku potekajo prenovitvena dela v svetišču Marije Pomočnice pred 100. obletnico njene posvetitve.
Zahvalno sveto mašo je ob somaševanju sobratov salezijancev vodil Janez Suhoveršnik, vodja SMC Rakovnik, sooblikovali pa so jo dijaki tretjih letnikov Gimnazije Želimlje, ministranti in mešani pevski zbor Gimnazije Želimlje pod vodstvom Blaža Podobnika.
Janez Suhoveršnik, ki je kot salezijanec v formaciji v Domu Janeza Boska v Želimljem opravljal vzgojno prakso, je ob podobi Marije iz don Boskovih sanj pri devetih letih, ki krasi Muzej Don Boskova hiša v Valdoccu, mladim podal dve osrednji misli: odnosi in vera.
»V očalih mladenke, ki se nahaja ob Mariji, odseva gruča fantov z don Boskom. To je prvo sporočilo: skrbite, prizadevajte si, živite za to, da oblikujete in gojite pristne medsebojne odnose.«
To skrb je podkrepil z nedavnim primerom. »V soboto (27. januarja) smo v mladinskem centru na Rakovniku pripravili don Boskov dan za otroke. Eden izmed animatorjev je igral don Boska. Kljub 14-im letom je odlično odigral vlogo, najbolj pa me je nagovorilo njegovo povabilo na molitev v kapelo s temi besedami: ‘Sedaj vas povabim, da skupaj obiščemo mojega najboljšega prijatelja.’ Otroci so se mu nemudoma pridružili in odšli v kapelo, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše. Po kratki molitvi so se Jezusu celih 15 minut nepretrgoma zahvaljevali in ga prosili. Zakaj sem bil tako navdušen nad njegovim povabilom in učinkom: ker je vzbudil radovednost, kdo je najboljši prijatelj in ker je bilo vabilo nabito z odnosom.«
Predstavil je še zgled nekdanje mladinske delavke na Rakovniku, katere se je hočeš nočeš prijelo nekaj don Boskove vzgoje. Sedaj uči na eni od gimnazij v Ljubljane, katere dijaki prihajajo iz premožnih družin, na žalost pa so mnogi prikrajšani za družinsko okolje in se posledično srečujejo z večjimi ali manjšimi problemi. Neka dijakinja ji je dejala: »Danes zjutraj nisem želela iz postelje (kar ne bi bilo prvič) in oditi v šolo. Toda nato sem pomislila: ‘Če ne vstanem in ne grem v šolo, ta teden ne bom srečala učiteljice za slovenščino, ki je ena redkih, ki me posluša.’ Zato sem vstala in odšla v šolo.« Moč odnosa nas dobesedno sili, da gremo preko sebe.
Jezus pravi: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Ko nam Jezus naroča, da postanemo kakor otroci, od nas pričakuje, da vzpostavljamo in se trudimo za dobre medsebojne odnose. Zato bi lahko rekli: »Če ne skrbite za odnose, ne pridete v nebeško kraljestvo.«
Prvo misel je Janez Suhoveršnik zaključil z zgledom Gimnazije Želimlje. »Človeško gledano je želimeljska ustanova ‘kar nekje’, na podeželju, stran od mesta, pa vendar vsa leta tako popularna in lepo obiskana. Ker skrbite in vam je mar za odnose. Zato ste in boste privlačni, dokler jih boste gojili.«
Drugo misel pa je vzporedil z odsevom v očalih mladeniča, kjer se zrcali podoba Vstalega Kristusa iz prve don Boskove kapele, kjer je molil z mladimi. »Pogled mladeniča lahko povežemo z vprašanjem: ‘Kje jaz srečujem, vidim Jezusa in njegovo delo?’«
Don Bosko se je z Jezusom srečal najprej v samih sanjah, nato pa vse življenje med mladimi, kakor mu je bilo razodeto v sanjah. Če bi otroke pri verouku vprašali, kje se lahko srečamo z Jezusom, bi po šolsko odgovorili: v cerkvi, tabernaklju, pri molitvi. Vse je pravilno. Don Bosko je v sanjah spoznal, da bo polje srečevanja z Jezusom med mladimi. Sedanji vrhovni predstojnik zato pravi, da so mladi naš goreči grm, v katerem kot Mojzes srečujemo Boga.
Janez se je v zvezi s tem spomnil izseka iz don Boskovega življenja. »Da je temu res tako, je potrdil papež že za časa don Boskovega življenja, ko mu je naložil dokončanje cerkve Srca Jezusovega v Rimu. Leon XIII. je gradbišče poimenoval ‘podjetje za večanje Božje slave in v blagor mnogih duš’, a ga ni uspel dokončati in ga je zaupal don Bosku. Ta je ponudbo sprejel s pogojem da ob cerkvi zgradi še obrtne šole in praznični oratorij. Za oboje mu je papež podelil blagoslov z besedami: ‘Dajem vam ves blagoslov za obe sveti podjetji’. Podjetji torej, ki nas posvečujeta.«
Ob koncu svojega življenja je don Bosko jokal od ganjenosti, saj je spoznal, kaj vse je Bog po teh dveh svetih podjetjih in po njegovem življenju storil mladim. Janez je mlade spodbudil, naj v svojih življenjih iščejo ‘sveta podjetja’, sledi nadnaravnega.
»Zazrimo se torej v isto smer kot Marija, poskrbimo za dobre odnose in iščimo Boga v delu z mladimi. Tako bomo kot ta dva mlada na sliki v Marijini družbi tukaj na zemlji in nekoč v večnosti,« je homilijo zaključil Janez Suhoveršnik.
Foto: G. Valič
